Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Alberto Manguel: Knjižnica po(-pol-)noči (1095 bralcev)
Torek, 21. 2. 2012
Petra Meterc



Knjižnica Ponoči Alberta Manguela kot ultimativen vodič po galaksiji knjižnic, javnih in zasebnih, pa tudi spominskih. Le spletnih ne. Manguel je pač pristaš vonja lesenih knjižnih polic in usnjenih platnic.

Za vse molje, ki vas misel na zapolnjene knjižne police, takšne ki segajo do stropa in diagonalno, vseh oblik in kategorizacij iz uma obsesivnih urejevalcev spravlja v obup, ker so sobe in stanovanja za takšna kraljestva vedno premajhna... tokratnje Nove Pisarije, torek, 21.2. ..








Štoparski vodnik po galaksiji knjižnic

Alberto Manguel je kanadski pisatelj argentinskega rodu; otroštvo je preživel v Argentini, svoja odrasla leta pa, vse do selitve v Francijo, v Torontu. Je antologist, prevajalec, esejist, urednik, predvsem pa je znan po svojih večkrat nagrajenih knjigah, kot so Slovar namišljenih mest, Zgodovina branja in Knjižnica ponoči. Če ga vprašate, ali je pisatelj, vam bo verjetno odgovoril, da je pač bralec. V Sloveniji imamo dva njegova prevoda; Zgodovina branja je pri nas izšla leta 2007, lani pa nas je razveselil prevod njegove zadnje uspešnice z naslovom Knjižnica ponoči, o kateri bomo govorili tudi v nocojšnji oddaji.

Bibliofil Manguel je ekspert področja, ki ga simbolno a ničkaj skromno predstavlja njegova 40.000 knjig obsegajoča osebna knjižnica, ki si jo je zgradil v skednju iz 15. stoletja v vasici Loire v Franciji, kamor se je prav zaradi prostora, ki ga je iskal za svoje knjige, preselil iz Kanade. V njegovem domu v Torontu naj bi imel toliko knjižnih polic v spalnicah, na hodnikih in celo v kopalnici, da so se njegovi otroci, ki so bili takrat še majhni, pritoževali, češ da za vstop v lasten dom skorajda potrebujejo knjižnično člansko izkaznico. Danes sicer pravi, da je nova knjižnica zdaj že spet premajhna za približno še enkrat toliko knjig, kot jih sicer v njej hrani. Tam poseda, najraje ponoči, saj trdi, da »ponoči knjižnica uživa v prešerni zmedi, ki se skriva v srži sveta«, vonj po lesenih policah in mošusu usnjenih vezav ga pomirja in mu ponuja potovanje v času ter prostoru, svojo navezanost nanj pa opisuje kot krsto, napolnjeno z domačo prstjo, ki jo je grof Drakula prenašal od Transilvanije do Londona. Zaveda se namreč, da je prihodnost prepuščena kindlom in prav nič ne zaupa knjižničarjem, ki jim ne predstavlja problema metanje na odpad knjig, katerih vsebina je bila shranjena na diskih ali medmrežju.

Izhodišče knjige Knjižnica ponoči torej predstavlja kar Manguelova osebna zbirka knjig – zatorej pojem knjižnice nekoliko razširi od tistega v splošni uporabi. Osredotoča se na vse aspekte teh vesolij v malem: kako se knjige zbirajo, kopičijo, razvrščajo, kakšni so prostori, v katere jih shranjujemo, in ne nazadnje – kaj vse to pove o ljudeh, ki to počno, in kakšni simboli se skrivajo za tem početjem.

V predgovoru nam Manguel obrazloži, da ga je k pisanju knjige privedlo pomanjkanje smisla in razvidnega pomena pri konceptu kopičenja informacij bodisi v knjigah ali pa le-teh v knjižnicah. Obsesivno kopičenje kot poskus dajanja vsaj navideznega smisla svetu se zdi namreč patetičen, saj naj bi bila prizadevanja venomer obsojena na neuspeh. Pa vendar, zakaj kljub temu to počnemo? Prav na to vprašanje si skuša Manguel v knjigi odgovoriti.

Najprej se loti mitoloških podob knjižnice. Pojasni, da knjižnica ponoči ni za vsakogar, nekateri se namreč knjigožerskemu duhu ne želijo posvečati še takrat, ko bi sicer moral nastopiti počitek. Sam zatrjuje, da se ponoči prebrane knjige odnese v sanje in jutro; tam domišljijski refleks misli in zgodbe zadrži ter preplete v nove celote.

Manguel pusti svojim knjigam obdržati zgodovino. To so robni zapisi, praske, stare vozovnice, ki so služile kazalu, motijo ga le nalepke s ceno, za katere bi prodajalce knjig kar kaznoval. Od ljubiteljev branja ostro ločuje ljubitelje učenosti; prvi namreč mora obrzdati željo po učenosti, drugi pa brska za zrnom modrosti in ga pri tem ne sme premagati strast do branja. Kadar je cilj branja znanje, je čista strast do branja omadeževana.

Knjižnice Manguel zarisuje kot simbol ambicij, pa vendar jih želi ločiti od mitičnega babilonskega stolpa; če slednji predstavlja stolp v prostoru, naj bi Aleksandrijska knjižnica poosebljala knjižnico v času. Zgrajena v 3. stoletju pr. n. št. naj bi pripomogla k lažjemu sledenju Aristotlovim naukom, zasnovana pa je bila kot univerzalna knjižnica »vseh knjig vseh ljudstev sveta«. Tu se je pri življenju ohranjal spomin, piše Manguel, za njo pa ni ostala nobena podoba, ohranili so se le razlogi za njen obstoj. Egipčani naj bi želeli shraniti kozmos pod eno streho, branje so aleksandrijski učenjaki enačili z obredom ponovnega rojstva, knjižnico pa dojemali kot vir spremenljive sedanjosti, tako kot Manuel: kot ritual ponovnega rojstva. Knjige naj bi tako po ponovnem branju vedno oživele, poživijo in spremenijo pa tudi bralce same.
Knjižnice pa v Egiptu niso enačili le s prostorom za shranjevanje knjig in njihovo prebiranje, marveč tudi z nekakšno bralno delavnico, kjer so se učenjaki seznanjali z veliko množico besedil, delali izvlečke, povzetke ter zapisovali lastne komentarje. T. i. epistemološko pravilo za branje, pri katerem »najnovejše besedilo nadomesti vsa prejšnja, ker jih ta že mora vsebovati«, je oznanjal tudi Mallarme, ki je trdil, da bi se svet moral končati v eni sami lepi knjigi.

Manguel označi Aleksandrijsko knjižnico za paradoks, saj je bila namenjena veščini, ki je po svojem bistvu zasebna, a naj bi se udejanjala v skupnosti. Pozneje že knjižnice same priznavajo svojo nesistematično spominsko vlogo, vendar pa je prav zaradi utvar učenjakov Aleksandrijske knjižnice ta postala spomenik, ki premaguje smrt - mit.

Manguel trdi, da so kataložne metode neskončne in da dokončanih kategorij sploh ni. Približa nam svoje bolj ali manj uspešne poskuse ureditve svoje zasebne knjižnice, pri čemer pa dobimo občutek, da je bistvo prekladanja in razkladanja knjig prav početje samo in ne cilj urejanja. Organizacija osebnih knjižnic je samovoljna, pravzaprav pa so takšne tudi javne knjižnice, kjer ureditve padejo v odločitev posameznikov s takšnimi ali drugačnimi kataložnimi ekscesnimi nagnjenji.

Knjižničarje Manguel predstavi kot obsesivne razporejevalce, ki nam vsilijo kaos in red, za katerega sicer vedo, da je le fiktiven. Njihova zmešana logika pa, pravi Manguel, vseeno dela knjižnice »prijetno blazna mesta«. V knjižnicah se zato najdejo še tako čudaške kategorije, kot so »raziskave o bananah«, »materiali za ovijanje ročaja pri kiju« ter celo »piščanci v religiji in folklori«.

Z razdelki odpira knjižničar različne pojme različnim tipom bralcev, bralcu lahko podtika tisto, po čemer drugače ne bi posegel, ali pa mu z bolj rigidno ureditvijo odvzame možnost spoznanja nečesa novega. Njegova klasifikacija je zakon določene knjižnice. Carlyle je nekoč opisal čitalnico v Britanskem muzeju kot oddelek v psihiatrični bolnišnici, kjer so ljudje v stanju imbecilnosti trzali in momljali med listanjem po katalogih, za katere se je zdelo, da jih je nemogoče osvojiti.

Knjižnična kategorizacija je lastna vizija sveta; Kitajci so v preteklosti imeli posebne hierarhije, povezane z vero in cesarji, prav aleksandrijski knjižničar Kalimah pa naj bi bil prvi, ki je začel z abecednim urejanjem. Manguel ima svoje dvome glede abecednega reda, saj je po njegovem vsaka knjižnica kaos, v katerem velja le hierarhija asociacij, v knjigi pa glasno sanjari o sublimni fluidni knjižnici brez naslovov, avtorjev, kategorij in katalogov, ki bi bila le neprekinjen pripovedni tok vseh zvrsti, slogov, literarnih tokov; kjer bi junak Kafkovega Gradu odplul na pot za svetim gralom na ladji Melvillovega Moby Dicka in bi po brodolomu pristal na osamljenem otoku kot Crusoe... Manguel namreč ni oskrbnik mračnega pokopališča papirja, temveč mojster bibliografskega veseljačenja, ob prebiranju Knjižnice ponoči pa ga lahko kar slišimo, kako se v temi smuka med policami, brska in preklada ter naključno izbira knjige, kar mu omogoča sklenjen tok mešanja idej in zgodb.

Knjižnico kot prostor Manguel odpre s kruto lastnostjo stvarnega sveta: prostorsko omejenostjo. Vse prismuknjene rešitve, od stopnic in lestencev pa do tistih, ob katerih se bibliofili slinimo na vedno bolj popularnem blogu pod imenom bookporn, niso dovolj, saj prostora vedno zmanjka. Nek Newyorčan naj bi tako ostal kar 2 dni ujet pod plazom 50.000 revij in knjig, preden so ga reševalci po več kot eni uri kopanja lahko rešili. Manguela pa pri prostorski stiski žalosti predvsem dejstvo, da arhitekti pri gradnji novih, sodobnih knjižnic nemalokrat omejujejo prostor, zaradi česar mora enormno število knjig na odpis.

Knjižnice imajo, trdi Manguel, moč. Brezplačna knjižnica je po njegovem mnenju namreč najboljša stvar, ki se lahko zgodi skupnosti. Brezplačna knjižnica je brezplačno orodje za spopad s hudičem, piše, če le znamo brati. Včasih pa se omejitve najdejo tudi v knjižnici sami: Manguel takšnim pravi kar negostoljubne knjižnice; torej take, ki se imajo za svetišča za izbrance, ali pa take, ki so bile podvržene cenzuri. Vseeno pa še tako majhna zbirka knjig lahko lajša življenjsko izkušnjo: na primer v zaporu. V taborišču v Sibiriji, v katerem je bil Varlam Šalamov, so imeli neverjetno knjižnico s knjigami, ki so bile sicer drugod po sovjetski Rusiji v tistem času cenzurirane in nedostopne; zakaj naj bi namreč cenzurirali tiste, ki so že obsojeni? Manguel opiše tudi knjižnico iz pičlih 8 knjig bloka 31 – bloka za otroke v koncentracijskem taborišču Auschwitz ¬– in omeni en sam izvod Čarobne gore Manna, ki je krožil po taborišču Berken-Belsen. Včasih ljudem v takšnih pogojih moč vlivajo tudi osebne knjižnice spomina.
Germán Gárcia je nekoč o sežiganju lastnih knjižnic v strahu pred policijskimi patruljami v vojaških režimih zapisal: »Otroke ima, ki so videli, kako je sežgal svoje knjige.« Manguel opiše epidemije počenih straniščnih školjk v 70., ko so ljudje v njih zažigali prepovedane knjige. Zažiganje pa se je dogajalo že prej: uničeni so bili knjižnice in arhivi predkolumbijskih ljudstev, knjige se je zažigalo v času inkvizicije pa tudi danes se cenzura še vedno prikrade v knjižnice kot tudi na splet. Presenetljivo je, da se avtor na tem mestu izogne omembi Bradburryjevega distopičnega romana Fahrenheit 451, ki bi utegnil biti za bibliofile celo večjega pomena kot Orwellov 1984.

Prav posebno poglavje v Manguelovi knjigi je Knjižnica kot oblika, v kateri se posveča knjižnicam, vpetim v arhitekturo. V knjižničarju naj bi bilo vedno vsaj kanček arhitekta. Manguel se v poglavju posveti predvsem tistim najbolj arhitektno dovršenim knjižnicam sveta; omeni berlinsko knjižnico Frei Universität v obliki možganov, stolpnice pariške Biblotheque de France v obliki knjig, osebno pa so mu najbolj všeč kombinacije kvadrata in kroga, saj pravi, da to knjižnici daje »vzdušje razprtosti, zamejenosti, grandioznosti in odmaknjenosti obenem«. V njih, pravi, ni čutiti gneče. Kot primer poda čitalnico Britanske knjižnice, kot primer najlepše izmed vseh pa opiše Lavretansko knjižnico v Firencah, za katero je narisal načrte sam Michelangelo. Ta se drži načela, da je notranjščina pomembnejša od zunanjščine, površine so podobne stranem v knjigi, upoštevana pa sta tudi ideala grške dovršenosti in t. i. zlatega reza.

Knjižnica pa ni le red, poudarja Manguel, je tudi kraljestvo naključja. Že Umberto Eco je pisal o tem, da bi morala knjižnica imeti pridih boljšjega trga, Manguel pa nas popelje v daljno Azijo, kjer je takšna knjižnica nekoč tudi obstajala in bila po skorajda tisoč letih po naklučju spet najdena. Mesto Dunhuang je bilo v preteklosti osrednje počivališče na svileni cesti, na stičišču dveh puščav in dveh kultur: perzijske in azijske. Postalo pa je tudi odlagališče za vse vrste pisarij. Zakladnica rokopisov, naključno izbranih nepovezanih delcev, ki so se zbirali več kot tisočletje, je ostala pozabljena pod peskom do leta 1900, ko jo je našel britanski učenjak Stein in napaberkovano zbirko preživelih delcev prenesel v Britanski muzej.

V poglavju Knjižnica kot um Manguel zatrjuje, da knjižnica ni odsev svojega lastnika le zaradi izbora naslovov, marveč prav zaradi mreže asociacij, ki so z izborom povezane, ter zaradi lastne naključne ureditve. V njej se trdna knjižnica na policah prepleta s spremenljivo knjižnico spomina, vendar pa je miselna knjižnica tista, ki na koncu prevlada, pa četudi gre le za perservacijo spomina - trdno vero v predstavo ali spomin, četudi se dokaže, da je ta napačna. Prav posebna je zgodba o Abyju Warburgu, hamburškemu umetnostnemu zgodovinarju ter obsedenemu urejevalcu knjig, ki je pri urejanju govoril o »zakonu dobre sosede«, kategorizacija pa je bila zanj kot sistem pesniške kompozicije. Ko ga je nekoč obiskal filozof Ernst Cassirer, je njegov katalog označil za katalog problemov. Warburg pa je knjige stalno preurejal: njegova knjižnica je bila krožna zbirka asociacij, vizualna predstavitev idej in simbolov. Norost ga je pripeljala v psihiatrično bolnišnico, v času, ko je bil tam, pa so njegovo knjižnico odprli znanstvenikom, zaradi česar je postala raziskovalno središče. Prijatelj Saxl je zato Warburgu, ki je rad ponavljal, da je »Bog v delcih«, uredil lesene panoje, na katere je slednji lahko pripenjal podobe, tekste, nekakšne otipljive ilustracije miselnega prostora... Po njegovi smrti in Hitlerjevem vzponu na oblast se je knjižnica z osebjem preselila v Anglijo, kjer jo je sprejela Univerza v Londonu, vendar ne po Warburgovi asociativni ureditvi. Vseeno pa se je ohranil spomin.
Reševanje spomina opisuje Manguel tudi ob omembi zgodbe judovske knjižnice Sholema Aleichema v mestecu Biały Podleski po vzponu nacizma. Dva delavca knjižnic sta knjige namreč skrivaj odvažala, da le ne bi pristale v ognju Goebbelsove simbolne cenzure. Nekaj judovskih knjig se je po naključju med vojno obdržalo tudi zaradi Nemcev samih - zaukazana je bila namreč shranitev posvetne in verske judovske književnosti, da bi jo lahko preučevali v načrtovanem inštitutu za t.i. »judovsko vprašanje«.

V zadnjih poglavjih knjige se Manguel sprašuje, kako hitro gre lahko knjižnica, če sploh, v pozabo ter predstavi koncept umišljenih knjig. Tako kot si tudi sam zamišlja, katere še nenapisane knjige bi rad nekoč imel v svoji zbirki, je tudi Borges, ki je sicer kar osemnajst let delal v Narodni knjižnici v Buenos Airesu, v svojih delih omenjal knjige, ki si jih je preprosto izmislil – od naslova pa do avtorja. Tudi Charles Dickens je v svoji knjižici bojda čez vrata v steni položil ploščo samih lažnih knjižnih hrbtov. Umišljeni knjižnici najdemo tudi v Don Kihotu in v Ecovem Imenu rože, Manguel pa pridaja da so umišljene knjižnice sveta še bolj obsežne od tiskanih.
V svojem v knjižnico predelanem skednju iz 15. stoletja si Manguel vodi seznam knjig, ki jih v njem še pogreša, tako napisanih, kot tudi tistih, za katere ve, da ne obstajajo, pa bi jih vseeno rad imel, kot sta naprimer Splošna zgodovina duhov in Zgodovina opravljanja. Prijetno si je predstavljati knjižnico, pravi, ki bi do natankosti odsevala bralca v nas. Vseeno pa dvomi v dejansko sposobnost knjižnice, na primer narodne za določen narod, ki bi lahko zrcalila raznovrstnost identitet.

»Pozno ponoči je. Zunaj močno dežuje. Ne morem spati. Odtavam v knjižnico, s police izvlečem knjigo in berem.« Tako Manguel opiše svojo knjižnico, ki mu obenem predstavlja tudi njegov dom – pa vendar je ta dom tudi ves svet. Trdi, da si lahko s knjigami sami izberemo zgodovino ter domovino, kot pravi kozmopoliti.

Manguelova knjiga nam prinaša predstavo knjižnice, ki bo vedno nepopolna, saj bodo manjkale knjige, ki še niso napisane, ali pa še niso najdene. S psihološkega vidika je večina knjižnih moljev pravzaprav nesrečnih – ne obstaja namreč olajšanje za neprestano hrepenenje po večjem številu knjig. Obdani z mnogimi, si jih želijo še več, zbirke pa niso nikoli v celoti zbrane. Manguel lahkotno citira antične učenjake, pripoveduje anekdote o pol-blaznih bibliofilih in razpravlja o žalostni zgodovini cenzure ter skrivnih knjigah taboriščnikov, zaradi česa se nam zdi, da je pravzaprav zares prebral celo knjižnico, da bi napisal tole knjigo. In čeprav nas vse te zgodbe navdušijo, se knjiga bralcu najbolj približa prav pri avtorjevi osebni idiosinkraziji in preprosti zbeganosti, ko se na primer sprašuje zakaj ima v svoji knjižnici dela Garcie Marqueza pod črko »G«, tiste izpod peresa Garcie Lorce pa pod »L«.

Knjižnica ponoči vsebuje 15 poglavij, vsak od njih pa na novo označi pojem knjižnice. V njih Manguel preskakuje v zgodovini in geografiji ter med seboj povezuje neštete zgodbe, kot da bi pravzaprav hodil od police do police v svoji knjižnici. Raziskovanja tem se je namenoma lotil z odkrito nesistematičnostjo, kot da bi želel tudi s tem ovreči pojem redu in klasificiranja v knjižnicah. Priznava, da digitalne knjižnice niso brezpomenske, vendar se nad njimi ne navdušuje. Manguel je pač pristaš vonja lesenih knjižnih polic ter usnjenih platnic. Po branju njegove knjige, ki je izšla v lanskem letu pri Cankarjevi založbi v prevodu Nade Grošelj pa se zdi, da se funkcija knjig ter knjižnic pravzaprav v zgodovini ni veliko spremenila. Pa naj si bodo takšne, ki spominjajo na veličastno aleksandrijsko knjižnico, ali pa na oslovsko knjižnico, ki jo v vrečah, na oslu, še danes prenašajo od vasi do vasi na kolumbijskem podeželju.

Tokratnje Nove pisarije je pripravila Petra.


Komentarji
komentiraj >>