Samostojna razstava japonskega zvočnega in vizualnega umetnika Ryoja Ikeda, enega izmed vodilnih ustvarjalcev na področju minimalizma elektronske računalniške glasbe, kliče k obisku berlinskega Hamburger Bahnhof. Razstava je na ogled do 9. aprila.
Samostojna razstava japonskega zvočnega in vizualnega umetnika Ryoja Ikeda, enega izmed vodilnih ustvarjalcev na področju minimalizma elektronske računalniške glasbe, kliče k obisku berlinskega Hamburger Bahnhof. Razstava je na ogled do 9. aprila.
Ryoji Ikeda raziskuje značilnosti čistega zvoka, ki jih podaljšuje in nadgrajuje z vizualnimi in svetlobnimi elementi. Njegova dela označujeta matematična logičnost/točnost zvoka in zasnova prostora, temelječa na matematični estetiki. Med drugim je leta 2001 za svoje delo prejel prestižno nagrado Ars Electronica - Zlato Nico.
V berlinskem Hamburger Bahnhof, Muzeju sodobne umetnosti, ki se umešča pod okrilje Nacionalne galerije, je na ogled postavil in-situ zvočno instalacijo db, v katero je z vso senzualnostjo vpletel deli “the irreducible [nº1-10]” iz leta 2009 v vzhodno krilo muzeja in “the transcendental [nº4]” iz letošnjega leta v zahodno krilo. Umetniška konstrukcija s sugestivno gesto oživlja nedotaknjene prostore zgornjega levega in desnega krila razstavišča ter ju vpenja v dialog.
Naslov »db« namiguje na dialoško razmerje med eteričnim belim prostorom na eni in na v črno vesolje potopljenim črnim prostorom na drugi strani. Označuje nasprotje med belo kocko in črnim zabojem, pa tudi medsebojno dopolnjevanje materije in antimaterije, ki odseva tudi v neposrednem pomenu kratice db za decibel. Korelativno razmerje je vpisano v razliko v moči, intenziteti in amplitudi belega in črnega prostora. Korelacija med njima se odslikava ne le na konceptualni ravni, temveč premišljeno zaobjame tudi obiskovalčev fizis.
Razstava vsebuje dva prostora, dva pogleda, dve poziciji, vsaj dve možni interpretaciji in dvoje različnih doživetij. V bel prostor na njegov skrajni konec avtor namesti usmerjen parabolični zvočnik, ki projicira čisto zvočno valovanje oziroma beli hrup, ki zaobjame celoten prostor strah zbujajoče, laboratorijske beline. Črni prostor prežema svetloba iz masivnega železnega žarometa, ki je za razliko od belega prostora nameščena na vhodu in usmerjena v notranjščino proti okroglemu portalu, ki se podaljšuje v pregrajen belo obarvan del prostora. Na ta način ustvarja prehod k instalaciji v drugem razstavnem krilu. Snop bele svetlobe v prvem, črnem prostoru vstopa v dialogu z belim hrupom v drugem, belem. Svetlobni objekt korespondira z zvočnim objektom. V enem prostoru se potopimo v sonorično, v drugem pa v telesno izkušnjo.
Omenjeno zvočno instalacijo avtor nadgradi z vpeljavo dveh digitalnih grafičnih in video serij „the irreducable“ in „the transcendental“, s katerima še dodatno podčrta že izpostavljeno igro nasprotij in dialoga med obema kriloma razstavnega prostora.
V belem prostoru Ikeda razprostre deset črnih pravilnih kvadratnih platen, prepojenih s črnim binarnim rastrom na črnem ozadju, in jih razprostre v enakomerno, ritmično formacijo. Analogno platno je natisnjeno s pomočjo železne grafične matrice, ki stoji kot kvadraten monument ob vhodu v bel prostor. Milijon številk, razpetih med 1 in 60, potopljenih v črna platna, se razkrije šele ob neposrednem, bližnjem soočanju gledalca s sliko. Vpisana števila so statična, nespremenljiva, večna. Reprezentacija nekega trajnega časa, ki je vpisano v števila. Grafični odtisi na platna so hkrati kontrapunkt desetim video projekcijam z zrcalno postavitvijo, ki tečejo po delu „the transcendental” in so razprostrte v črnem prostoru. Algoritemska modulacija, na kateri delo temelji, je neskončno spremenljiva, nikdar ujemljiva in zapomnljiva. Spremenljivost, ki je vpisana v digitalizacijo, odzvanja temporalnost, minljivost, začasnost in do skrajnosti privedene dinamičnosti, v katere se vpenja družba.
Z algoritemskim poganjanjem števil se slika in zvok ustavljata ob nepredvidenih zastojih, ki zarežejo v zvočni ritem in presekajo zvočno podobo v realnem času ter s tem nadgrajujejo svetlobno instalacijo. Sprehod po črnem prostoru, ožarčenem z zaslepljujočo in utripajočo svetlobo, je projekcija tu-zdajskosti, vpisane v nenehno pretočnost, kinetičnost, ki se prelamlja, zastaja, a hkrati vsakič znova vstopa v gibanje.
Oba dela razstave v spoju vizualnega in zvočnega materiala prebiramo kot predstavnika neskončnosti, ki temelji na precizni in poglobljeni matematični zasnovi.
Razstavo odlikuje prefinjena poetika podobe in zvoka. Izkustvena in interpretativna razvejanost estetske pojavnosti, ki obiskovalca v celoti zaobjame, posrka in nenazadnje preplavi z intenzivno zvočno, sonorno in senzorno izkušnjo. Ikedi uspe ustvariti urejeno strukturo kaosa, ki obiskovalca nagovori pred vhodom v razstavni prostor. Lirični nagovor izhaja iz igre dvojic iz črk d in b.
Dark - bright; deaf – bind; ... dpi – bpm; disc - beat, ... dream – brain; dummy – body; ... destroy – build; dirty – beauty; death - birth; do - be ... se podaljšuje v izkušnjo razstave in njeno razpetost med analognim in digitalnim; umetnim in naravnim; toplim in hladnim; sakralnim in profanim; preteklim in prihodnjim; visokim in nizko frekvenčnim zvočnim valovanjem.
Simetrična izmenjava, a hkrati vsaka zase popolna, izčiščena interpretacija sveta, meditacija, ki kljub minimalizmu izzveni v vsej svoji bohotnosti.
Kritični receptor umetniške stvaritve z iskanjem dlake v plevelu opazi, da je simetričnost objektov v obeh prostorih le navidezna. Digitalna instalacija pred vhodom v črni prostor, ki vstopa v korelacijo z železno grafično matrico v belem prostoru po konvencionalnih dimenzijah ploskega ekrana 16x9, kar boleče odstopa od skladnosti projekcijskih platen v seriji „The transcendental“.Pa vendar, užitek konzumenta razstave s tem ni nikakor prikrajšan, le razpira in poglablja številna vprašanja umetniške konstrukcije.
V brezhibno ustvarjeno heterotopijo se je potapljala Jasmina Z.
Komentarji
komentiraj >> Re: Ryoji IKEDA – PREFINJENA POETIKA PODOBE IN ZVOKA
LukaZ [27/02/2012]
če (bo)ste v Berlinu tud sam priporočam ogled Ikede. Morda bi sam dodal to, da Ikeda s postavitvijo ne povezuje zgolj levo in desno krilo, pač pa ob ogledu ostalih razstav muzeja njegova postavitev dobi tudi širšo umestitev skozi smelo kuratorstvo muzeja- v desnem krilu nas namreč pričakajo minimalistične svetlobne skulpture Dana Flavina, ob vstopu v levo pa famozne slike števil Romana Opalke (mimogrede zabeležene tudi v zvočnem mediju, škoda, da ga niso v muzeju vtrli v celotno sobo in ga ponudili zgolj na slušalkah)- obe seveda skozi neko historično prizmo korespondirata in se vtiskujeta v pričujoče Ikedinim delo ...
odgovori >>