V nedeljo, 26. februarja, bo minilo natančno 20 let od izbrisa več kot 26 tisoč prebivalcev Slovenije iz registra stalnega prebivališča. Dogodki so nato v dveh desetletjih krenili na pot osebnih tragedij in političnega kupčkanja s človeškimi usodami. Zato je spet čas, da potegnemo črto in ugotovimo, kje po dvajsetih letih stoji slovenska politična, pravna in etična drža. Po opozorilih varuha človekovih pravic, dveh sodbah ustavnega sodišča, je Ministrstvo za notranje zadeve leta 2010 sprejelo zakon o ureditvi statusa izbrisanih. Ta vsaj v teoriji omogoča ureditev statusa o stalnem prebivališču za nazaj. Pred natanko dvema letoma smo v enaki oddaji predstavili zakon in odzive Amnesty Slovenije in Mirovnega inštituta, nevladnih organizacij, ki sta že takrat opozarjali na nedorečenost zakona.

Notranja ministrica Katarina Kresal je pred dvema letoma zakon opevala kot izpolnitev mokrih sanj izbrisanih, a dvoletna praksa je pokazala, da je zakon namenjen zgolj samemu sebi in medijskemu videzu. Večinska populacija je takrat ob interpelacijah in ostalih medijskih posiljevanjih verjetno dobila občutek, da je z zakonom zgodba o »tako imenovanih Izbrisanih končana.« Kar je zakon dejansko omogočil, pa naj predstavijo naslednje številke. Po uveljavitvi zakona bi si moralo po uradnih statistikah status urediti dobrih trinajst tisoč ljudi, saj si je od 25 tisoč izbrisanih 12 tisoč ljudi status uredilo drugače oziroma so že pokojni. Od dobrih trinajst tisoč ljudi je po zakonu o ureditvi statusa izbrisanih vloge vložilo samo 211 posameznikov, od tega 152 s strani izbrisanih, 17 s strani otrok in 42 s strani vložnikov, ki niso bili izbrisani. 55 vlog je bilo rešenih pozitivno, 80 je bilo zavrnjenih, 76 pa jih je še vedno v reševanju. Če povemo, da povprečno reševanje vloge traja 10 mesecev in da mora prosilec za vlogo plačati takso v višini 95 evrov, je uspešnost zakona zelo vprašljiva.

Zakon o ureditvi statusa izbrisanih je zgolj še en dokaz pomanjkanja politične volje slovenske družbe. Nataša Posel iz Amnesty International se strinja z oceno o političnem kupčkanju na račun izbrisanih:

Očitek bivši notranji ministrici Katarini Kresal je, da je sprejela zakon, ki naj bi pomiril zgolj ustavno sodišče in morda mednarodne sodne instance. S tem pa se povsem ne strinja Darko Štrajn, predsednik liberalne akademije in član liberalne demokracije Slovenije:

Neža Kogovšek Šalamon z Mirovnega inštituta se strinja, da bi bilo izbrisanim najbolj enostavno avtomatsko vrniti izgubljene pravice, a dodaja, da so možne spremembe obstoječega zakona:

Politično imbecilnost in nedoraslost je na današnji prvi nujni seji Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti, ki so jo sklicali zaradi seznanitve s stanjem ob 20-letnici izbrisa, ponovno dokazal aktualni notranji minister in član Slovenske demokratske stranke Vinko Gorenak:

Odgovor Gorenaku in ostalim napetežem je predstavila Katarina Vučko, sodelavka Mirovnega inštituta in pravna zastopnica izbrisanih:

Dejanski oče zakona o reševanju položaja izbrisanih, zdajšnji predsednik protikorupcijske komisije in nekdanji sekretar na notranjem ministrstvu, Goran Klemenčič, je na kratko podal oceno zakona, ko se le-ta ne more pohvaliti z nekimi rezultati:

Če ni politične volje za ureditev vprašanja izbrisanih, je nedvomno še manj volje za ustanovitev komisije, ki bi ugotavljala krivce za nastalo situacijo. Zahteve Amnesty Slovenije in Mirovnega inštituta pa se ne končajo zgolj pri tem. Opravičilo in javno priznanje diskriminatornosti, odprava škodnih posledic izbrisa, rehabilitacija posameznikov, ki so utrpeli zdravstvene in duševne posledice, vse to so zahteve, ki bi ob uresničitvi pokazale na liberalno in socialno zrelost slovenskih državljanov.

Glavno upanje za pritisk na neodzivno slovensko javnost in politiko nedvomno leži na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu. To je prav v času sprejemanja zakona o izbrisanih leta 2010 na prvi stopnji državo Slovenijo obsodilo kršitve človekovih pravic, a se je država na odločitev pritožila. Sodbo na drugi stopnji sodišča za človekove pravice pričakujemo v tem letu. Kaj bi pozitivna sodba pomenila, pa razloži Nataša Posel iz Amnestya:

Slovenska politika se je več kot sedem let izogibala uveljavitvi sodb ustavnega sodišča o izbrisanih. Bojazen, da bi do podobnega izogibanja prišlo tudi v primeru pozitivne sodbe na sekundarni stopnji, seveda obstaja, a kot pravi Neža Kogovšek Šalamon iz Mirovnega inštituta, ima sodišče za razliko od ustavnega sodišča mehanizme, s katerimi lahko kaznuje članico sodišča:

Obsodbe zaradi neodzivnosti in ignorance pa si ne zasluži zgolj slovenska politika, ki na račun Izbrisanih kuje kapital že dobrih deset let, temveč predvsem slovenska javnost, ki podpira neutemeljene obtožbe in politična kupčkanja. Slovenska javnost je zaradi podpiranja negativnih mitov neposredno odgovorna za desettisoče uničenih življenj, ki resda niso končali v rovu, so pa končali kot družbena in socialna marginalna skupina, za katero večini ni niti malo mar. Populacijo obtožujemo, da je podobno kot Jugoslavija leta 1945 svoj obstoj utemeljila na osebnih tragedijah, in to diskriminacijo nadaljuje tudi 20 let po izvedenem dejanju. Morda si povprečni volivec in politik mislita, da bo problem izginil sam po sebi, a kot pravi Nataša Posel iz Amnesty Slovenije, ljudje, ki opozarjajo na izbris, ne bodo opustili svojega dela:

S tezo, da pri reševanju posledic Izbrisa ne gre zgolj za politični, temveč obče družbeni problem, se strinja tudi Darko Štrajn:

Neža Kogovšek Šalamon poleg kolektivne krivde družbe opozarja, da je potrebno najti tudi konkretne krivce za izbris:

Kar slovensko družbeno in politično javnost bremeni, so ignoranca in miti, ki bazirajo na nacionalistični ideologiji. Tej tezi pritrjuje tudi sodniška praksa, ki je v primerih, ko so izbrisani pred domačimi sodišči zahtevali odškodnino, prevzela stališče, da so zaradi dogodka izpred dveh desetletij vsi zahtevki zastarali. Če so poboji po drugi svetovni vojni temeljili na ekonomski in ideološki bazi, je izbris leta 1992 temeljil na nacionalistični osnovi. Podobno kot povojni poboji izbris ni prizadel zgolj neposrednih udeležencev, temveč tudi njihove potomce. Problem bo tako z leti, nasprotno od pričakovanj politike in družbe, zgolj naraščal. Ustanovitev samostojne Slovenske države tako čedalje bolj postaja zgolj še ena zgodba ideološkega nasilja nad manjšinami. Zakon iz leta 2010 temu argumentu zgolj pritrjuje.

Kultivator o žrtvah slovenskega osamosvajanja je pripravil Igor Požar, v ponedeljek pa ste vabljeni k poslušanju večerne oddaje Zeitgeist, ki bo še bolj podrobno obravnavala to tematiko.