Predstavljamo ploščo, ki jo je v Kinšasi v Kongu posnel Damon Albarn z uveljavljenimi zahodnimi producenti in lokalnimi glasbeniki. Spoj tradicije in sodobnih studijskih prijemov se je posrečil zgolj pogojno... * v celoti
Štorije o zvočnih avanturah belskih glasbenikov, ki gredo v za nas in njih večno eksotične kraje bodisi iskat navdih bodisi odkrivat nove glasbene sile tretjega sveta, so nujno obremenjene z ideologijo. Pa ne le s politično! Na plan večkrat vdre popreproščeno kulturniško kvaziteoretsko jamranje, češ »saj imamo svojo glasbo, ne rabimo tuje.« Kar seveda pri vsakem, ki vsaj nekaj malega ve o problemih avtentičnosti ali izvirnosti tradicije, povzroči nemalo nelagodja.
Uvodoma smo slišali komad projekta DRC Music »If You Wish to Stay Awake« - če torej želimo ostati budni in trezni pri govorjenju o mešanjih kulturno raznolikih muzik, moramo sprejeti dejstvo, da se to nenehno dogaja. Ne le, da se dogaja, ampak je prav ta komponenta gonilna sila prenavljanja in nenehnega osveževanja posamičnih tradicij. Ko to enkrat sprejmemo, ni daleč ugotovitev, da se romanje Damona Albarna ter njegovih angleških in ameriških producentskih in glasbeniških kolegov v Kongo ter zagon projekta DRC Music ne razlikuje preveč od brskanja velikanov rocka, kot so Beatli ali Rollingi, po zapuščini bluesa.
Albarn se je torej, podobno kot prej v uspešnem projektu Mali Music, ko je snemal z malijskimi glasbeniki, to pot odpravil v Kongo oziroma Kinšaso. Albarn je sicer pred leti že bil v Kongu, kjer se je vključil v projekt lokalnega gibanja Africa Express, tokrat pa se je tja podal skupaj z enajstimi podobno mislečimi, med katerimi najdemo imena, kot sta denimo hiphopovski producent Dan The Automator ali soustanovitelj založbe XL Recordings Richard Russell.
Vodja nekdanjih Blur in projekta Gorillaz se je v kongoleško prestolnico odpravil z namenom, da bi tam v le petih dneh skupaj zbral vodilne in tudi manj znane domače glasbenike, ki naj bi v studijskem soočenju tako z domačimi kot gostujočimi glasbeniki na dan prišli z novimi idejami in muziko. Težko je kajpak stopiti v njegovo glavo in od tam izbrskati, kaj si je točno predstavljal, da se bo zgodilo, a ne moremo mimo mnenja, da dobljeni rezultati, torej posamični komadi oziroma sodelovanja, močno nihajo.
Komadi se v ne ravno tekočem loku sukajo od reggaeja in duba, prek elektronskih odvodov, do odkruškov afropopa, hiphopa ter zvočnih eksperimentov, ki se slišijo kot kaki stari terenski posnetki, obdelani v futurističnem studiu. A vendar našteto ne pomeni, da je album slab ali zgrešen. Nasprotno, na njem najdemo ščepec odličnih komadov in presunljivih produkcijskih posegov mešanja zahodnjaške in kongoške tradicije, a dejstvo je, da album kot celota šepa.
Konec koncev bi težko pričakovali od glasbenikov, ki se poprej niso poznali, da v tako kratkem času ustvarijo nekaj zares presežnega. A tudi take stvari je najti na albumu Kinshasa One Two. Album se začne kar obetavno, z nekaj komadi, ki si fino sledijo, tako v ritmiki kot v upoštevanju raznolikosti pristopov.
Poudarek sobivanja kongoških, britanskih in ameriških glasbenikov je bilo skupno ustvarjanje. Spravili so se v studio, kjer so si podajali ideje in inštrumente v slogu življenja v komuni. Večina posnetkov je nastala v tamkajšnjem Francoskem kulturnem inštitutu. Prisotna je bila tudi filmska ekipa, ki je ustvarila dokumentarec o bendu Staff Benda Bilili; ob snemanju video gradiva so francosko govoreči filmarji skrbeli tudi za komunikacijo med domačini in gosti.
Le-ta se je, če sodimo po manj uspelih komadih, ustavila na stopnji skice ali začetnega gradiva, iz katerega naj bi šele nastala konkretna in konsistentna skladba. V takih, manj uspelih primerih je slišati kar neko negotovost ali pa prepuščanje trenutnemu navdihu, ne da bi le-tega zajeli v ustvarjalni proces in iz njega iztisnili kaj več od ideje.
A vendar, če preskočimo nekaj takih, manj uspelih srečanj, nas album Kinshasa One Two navduši s preprostostjo in udarnostjo posameznih idej, denimo zasedbe Bokatola System, ki je tradicionalna tolkala in zvok palčnega klavirja mbire izredno domiselno vpletla v zankasto in hipnotično zvočnost. Ali pa, ko v nekem drugem komadu – oba bomo slišali v nadaljevanju oddaje – na način, ki spominja na industrijske rockerje, preproste basovske linije podlaga s kovinskim žvenketom.
Omenjeni Bokatola System se do konca albuma pojavijo še nekajkrat in vsakič znova ugotovimo, da gre za izstopajoč komad. Tudi če bi ta album dojeli kot kompilacijo, kar po svoje tudi je, bi se nam zdel vreden že zaradi tega, ker smo na njej slišali omenjeno zasedbo. Ker pa DRC Music, torej v prevodu »glasba Demokratične republike Kongo«, želi biti nekaj več, velja opomniti, da projektu ne uspe docela zintrigirati radovedno poslušalčevo uho. Na plati je pač nekaj balasta, bodisi v obliki atmosferskih skladb, ki se slabo razvijajo, ali pa v golem napaberkovanju zvokov, ki v zbirki večinoma zapetih pesmi ne povedo ničesar.
Če sklenemo: nov Albarnov izlet v Afriko prinaša obenem mešane občutke kot tudi preblisk, da bi vodja projekta pri izbiranju končnih posnetkov moral biti bolj strog. Morda ga je vodila želja, da prikaže čim bolj pestro muziko, a celota zaradi tega trpi. A tisto, kar je dobro, je res dobro in si zasluži našo pozornost, saj po svoje kaže na raznolikost moderne kongoške muzike, ki se zlahka znajde v modernističnih prijemih, po drugi strani pa nas ta zbirka nekajkrat navduši s komadi, za katere se zdi, da tudi brez moderne produkcijske šare stojijo sami zase.
* Mario Batelić
Komentarji
komentiraj >>