V četrtek, 23. februarja, je v sklopu predavanj Delavsko-punkerske univerze o financializaciji predaval diplomirani filozof in podiplomski študent ekonomije Branko Bembič. Predavanje z naslovom »Tri ravni financializacije: podjetja, gospodinjstva in makroekonomija« je posvetil teoretizaciji finančnih trgov, kot ključni instituciji, ki korenito transformira delovanje gospodarstva na vseh treh omenjenih ravneh.

Bembič je uvod svojega predavanja namenil problematizaciji nereflektirane rabe koncepta financializacija. Le-ta je v prevladujočem diskurzu postala »buzz word«, ki naj je ne bi bilo treba kaj prida razlagati. S konceptom financializacija se ponavadi označuje krepitev vloge finančnih motivov, trgov, akterjev in institucij ali pa eksplozijo obsega finančnega trgovanja in finančnih instrumentov. Pogosto se nanaša tudi na obliko akumulacije, v kateri se profiti pretežno ustvarjajo skozi finančne kanale, ali na povečevanje gospodarskega in političnega vpliva razreda rentnikov. Problem s tovrstnimi opredelitvami po Bembiču ni v tem, da bi bili empirično napačni, temveč v tem, da so ideološko zgrešeni. Temeljijo na zgrešeni predstavi parazitskega finančnega sistema ali plenilskega rentniškega razreda, medtem ko vprašanje kapitalistične eksploatacije postavljajo v ozadje.

Bembič se je alternativne razlage financializacije sprva lotil z analizo sprememb delovanja podjetij v dobi neoliberalne restavracije. Ključne spremembe na ravni podjetij v ZDA od 70-ih let dalje in nekoliko kasneje tudi v Evropi niso prinesle zgolj odtekanja sredstev k lastnikom podjetij, temveč so korenito spremenile odnose znotraj samih podjetij. S prevlado motiva ustvarjanja vrednosti za delničarje so se odnosi moči odločilno zasukali v prid kapitala. Trg za korporativni nadzor je učinkovito discipliniral uprave podjetij, podjetja, ki niso maksimirala donosov na kapital, pa so vse pogosteje postajala tarče prevzemov. Podjetja, ki so se morala v gonji za profiti prestrukturirati, so odgovorila z odprto ofenzivo proti sindikatom in z zahtevo po fleksibilizaciji trga dela. Delo je bilo intenzivirano, plače pa so postale ključna spremenljivka, preko katere so podjetja dosegala krčenje stroškov.

Na ravni gospodinjstev so se ključne spremembe dogajale vzporedno z dezintegracijo države blaginje. Z desocializacijo tveganj in privatizacijo storitev socialne države so delavska gospodinjstva postala tesneje povezana z usodo finančnih trgov, saj so si morala sama oziroma preko privatnih posrednikov priskrbeti zavarovanja za zdravstvo, starost in drugo. Obenem so delavska gospodinjstva zaradi stagnacije plač v zadnjih desetletjih postajala vse bolj zadolžena, saj so le tako lahko ohranjala zadostno raven potrošnje.

Z naraščanjem dohodkovne neenakosti in vse ostrejše konkurence med bankami za bogatejše sloje so banke razvile strategije, s katerimi so ciljale na skupine z nižjimi dohodki, ki prej niso imele dostopa do posojil. Mnogi teoretiki so v teh strategijah zopet videli zgolj parazitski odnos bank do obubožanih gospodinjstev. Bembič je, nasprotno, ključno spremembo detektiral v spremembi delovanja samih gospodinjstev. Le-ta se v kontekstu financializacije preobrazijo v zasebni prostor akumulacije, ki se je primoran obnašati kot celica kapitala, v kateri reprodukcija delovne sile poteka analogno reprodukciji kapitala.

Poslednja raven, na katero je s svojo analizo posegel Bembič, je makroekonomija. Ključne spremembe na tem področju so zopet tesno povezane z obratom od keynesianskega imperativa polne zaposlenosti k stabilnosti splošne ravni cen, demontaži socialne države, fleksibilizaciji trga delovne sile in ofenzivi kapitala proti organiziranemu delu. Finančni trgi so v času neoliberalne restavracije, ki je spodkopala povpraševanje delavskih množic, zagotovili rast potrošnje s pomočjo zadolževanja, ki temelji na rasti vrednosti premoženja. Špekulativni baloni pri tem niso bili toliko posledica slabe regulacije kot re-regulacije, ki v center gospodarstva postavlja finančne trge. V slednjih je Bembič prepoznal strukturni moment, ki omogoča odlog temeljnega protislovja neoliberalnih pogojev akumulacije: stagnacija plač implicira ugodne pogoje za produkcijo presežne vrednosti, a hkrati implicira težave pri njeni realizaciji, saj so plače hkrati vir povpraševanja.

Naslednje predavanje Delavsko-punkerske univerze iz cikla »Financializacija« bo 1. marca, ko bo na sporedu predavanje Frančka Drenovca z naslovom »Finančna kriza v Sloveniji«.

Poročilo je napisal Sašo Furlan.

Branko Bembič: Tri ravni financializacije: podjetja, gospodinjstva in makroekonomija from Mi smo univerza on Vimeo.