Četrtek, 1. 3. 2012
Andrej Hocevar
Recenzija uspešnega koncerta našega v svetu najbolj prepoznavnega jazzovskega kitarista. Brez basa, zato pa z dvema altovskima saksofonoma... * v celoti
V preteklih letih se je Samo Šalamon – naš v svetu nedvomno najodmevnejši jazzovski kitarist – izkazal kot izjemno prilagodljiv glasbenik, zmožen ponotranjiti marsikatero glasbeno govorico in jo nato razvijati skoraj kot svojo. V mnogih projektih se je izkazal za plodovitega ustvarjalca, ki svojo identiteto skozi nize izzivov najraje raziskuje v vedno novih kontekstih, po možnosti kar takšnih, katerih zasnova že vsebuje napoved določene problematike. Za koncert v sklopu Cankarjevih torkov je Šalamon tako predstavil rezultate dela s kvartetom v neobičajni sestavi: ne le da v njem ni basa, ampak sta v njem poleg kitare in bobnov vsebovana kar dva altovska saksofona. Kontekst brez basa je Šalamon raziskoval že v preteklosti - denimo ob tubistu Michelu Godardu ali saksofonistu Timu Bernu -, vendar je glasbena problematika, kot smo jo lahko slišali na koncertu, v nekem smislu zastavljena še bolj radikalno. Verjetno bi smeli reči, da Šalamon najboljše pogoje za vznik prave glasbene identitete vidi v soočenju z njenimi mejnimi pogoji.
Šalamon je pred kratkim v nekem intervjuju povedal, da je pomenilo skladanje za omenjeno zasedbo svojevrsten izziv, kar je bilo lepo slišno tudi na koncertu. Njegove kompozicije so ob dobro uigrani zasedbi nalašč ohranjale mnoge strukturne in izrazne napetosti, ki so uokvirjale govorico celote, a vsaki posebej obenem dovoljevale tudi individualen razvoj. Odsotnost enega elementa je bila tako prezrcaljena v dvojno prisotnost drugega, zaradi česar je bila strukturna posebnost zasedbe – torej njena odkrita problematika – ves čas prikrito prisotna. Namesto da bi poskušal prazna mesta čim bolj zapolniti, se je Šalamon drzno in zvito odločil za nasproten pristop. Znano je, da je Šalamon ponotranjil glasbeno govorico Billa Frisella – kitarista, ki je sam sposoben nadomestiti celoten orkester –, a jo je v kontekstu novega kvarteta že tudi presegel.
Čeprav se je njegovo igranje občasno osredotočalo na nižje lege in temnejše registre surovih akordov, je izraz celote zasnoval tako, da so prenekatere pasaže vodile zgolj melodije. S tem je melodični naboj celote dobil nekakšno eterično, romantizirano in milozvočno lebdečo razsežnost, celo osvobojenost, ki pa je vendarle morala - in uspela - ohraniti dovolj očitne povezave z implicirano harmonijo. Nekajkrat so namreč kitara in oba saksofona igrali povsem unisono, s čimer je Šalamon v kompozicijskem smislu prišel do domiselnih rešitev. V teh trenutkih so se trije glasovi tako rekoč zlili v en nedeljivi tok, iz katerega niti kitara ni preveč izstopala. Te pasaže so stopnjevale napetost do vrhunca, v katerem so se glasovi nepričakovano razcepili na dvoje, na troje, kar je ustvarilo vtis stopnjevanega zvočnega toka. Takšni razpadi oziroma razpršitve so dejansko učinkovali kot v suspenzu težko pričakovani kontrapunktični razcveti.
Omeniti velja, da je Šalamon - ki je med koncertom večkrat poudaril, kako so bile vse kompozicije napisane prav za to zasedbo – večino časa ostajal mirno v ozadju. Saksofonista Lauren Stillman in John O’Gallagher sta tako imela obilico zasluženih in izkoriščenih priložnosti za lastna fraziranja in medigre, medtem ko je Šalamon skrbel za ohranitev harmonske osnove. V pretežno mehkem zvoku celote je bila skrita nekakšna na trenutke mila spokojnost, slišna tako v harmonsko bolj preprostih pasažah z začetka koncerta kot tudi v tistih najbolj kompleksnih, v katerih bi lahko prepoznali tudi Šalamonov izpričani poklon kolegu Benu Monderju. Doprinos Šalamonovega dolgoletnega sodelavca, bobnarja Roberta Danija, je bil po pričakovanjih odličen: pretočen v svoji nadrobljenosti in odločen v svoji samosvojosti. Danijeva vloga je namreč v najbolj sanjavih trenutkih skrbela za obstoj največjih nasprotij in s tem zagotavljala potrebno dialektično napetost.
Svojo vlogo vodje iz ozadja je Šalamon nekajkrat prekinil z daljšimi solističnimi vložki brez spremljave, v katerih je njegov močno najeden zvok predstavljal verjetno preoster oz. premalo utemeljen kontrast, ki pa je sicer dosegel svoj namen: pokazati Šalamonove široke izrazne in tehnične sposobnosti. Koncertu sicer ne bi škodilo za spoznanje manj zadržanosti, v vsakem primeru pa je Šalamon s svojim novim kvartetom ponovno pokazal, da obstaja razlog, zakaj se ob njem pojavljajo slavna imena sodobnega jazza. Kar se pa tiče individualiziranosti izraza, ki bi ustrezal idiosinkratičnosti izhodiščne ideje, ima Samo Šalamon še nekaj neizkoriščenih priložnosti za razvoj.
* Andrej Hočevar
Komentarji
komentiraj >>