Sedaj bi že lahko rekli dan nadaljujemo s tradicionalnim Uni-kompleksom, kjer v tokratnem sklopu oddaj odpiramo vprašanja ne-varnih zaposlitev v univerzitetnem prostoru.

Do sedaj smo se posvetili študentom in mlademu akademskemu prekariatu, tako da se cikel tematskega sklopa počasi izteka. Tokrat smo se nekoliko podrobneje poglobili v tradicionalno varnejše zaposlitve redno zaposlenih ter poskušali ujeti sindikalni zorni kot na trenutno situacijo, saj sta bili ti skupini, kontraverzno, v prejšnji oddaji o akademskem prekariatu izpostavljeni kot vir upanja na spremembe in obenem izpostavljeni kot krivca za ohranjanje statusa „quo".

V pogovoru z redno zaposlenima profesorjema po pričakovanjih ni bilo zaslediti pretirane kritike delovnih pogojev. Pogodbe za nedoločen čas jim omogočajo varno zaposlitev ob izpolnjevanju kriterijev, ki so seveda veliko manj zaostreni kot pri nižjih stopnjah docentov, asistentov in lektorjev.
O tem nam je več povedala redna profesorica Filozofske fakultete Sonja Kump:

Danes na fakultetah, kot tudi drugod, ne moremo več govoriti o klasični hierarhiji. Delavci se delijo na različne načine na zaposlene in prekerne, pedagoške delavce in raziskovalce ali pa na primer na notranje in zunanje. Agata Šega, lektorica in predsednica sindikata delavcev Filozofske fakultete, pa jih deli tudi takole:

A kljub temu, da zaostrovanje pogojev dela opažajo vsi, od čistilk do rednih profesorjev - tu mislimo na povečevanje obsega rednega in birokratskega dela, način dela po principu sposobnosti iskanja financerja raziskov in na zaostrovanje časovnih rokov -, so si akterji, kljub v osnovi podobnim problemom, očitno na tako različnih pozicijah, da se niso sposobni solidarizirati. O slabših pogojih, ki so tudi eden od krivcev za tako situacijo, nam je več povedal stari maček, izredni profesor na FDV-ju Andrej Lukšič:

K situaciji, kjer je aktivna solidarnost potisnjena v prid tekmovalnosti in lagodnemu življenju že uveljavljenih v univerzitetnem prostoru, pa pripomorejo tudi sindikati s svojo pasivno držo in deljenjem na zaposlene ter prekarne. A kakor pravi svizec Štrukelj, ima vsak zgodba dve plati:

Karkoli že. Kdorkoli že nosi večjo odgovornost za nastalo situacijo, naj si bodo to delavci ali sindikati, vedno najbolj „najebejo" ravno sužnji. Pa tudi sicer so vsi univerzitetni delavci grdo spregovorili o obstoječem sindikalizmu. Saj kakor kažejo njihove izkušnje, tudi, ko želiš kaj narediti, naletiš na gluho sindikalno steno. Enega od slikovitejših orisov položaja sindikatov je podala Agata Šega, kot že omenjeno, sindikalistka na Filozofski fakulteti:


Torej postavlja se vprašanje, kaj je rešitev. Če vprašate poklicne sindikaliste, boste dobili etablirane odgovore o samozavedanju delavcev, solidarnosti in povezovanju. Medtem ko delavci na univerzah zapažajo cinizem in pasivnost sodelavcev kot eno ključnih problematik. Toda zanimivo, možnost za sistematične spremembe vidijo predvsem v impulzu od zunaj. Možen korak k izboljšanju razmer ali vsaj delovanju vidijo na primer v gibanju Mi smo univerza. S takimi idejami v ozadju je bil pred kratkim ustanovljen tudi nov sindikat, več o njem Agata:

Kot vidimo, kljub vsemu ostaja upanje na boljši položaj vseh zaposlenih na fakulteti. Ostaja edino še problem, kako preiti z mentalne solidarnosti na praktično.

Nerazložljiv paradoks ostaja. Spremembe na slabše bodejo v oči, vsi se tega zavedamo, a akcijski moment upora ostaja neizpolnjen. Gre morda za veliko zaroto proti intelektualcem, ki želi kritičnim mislim prerezati peruti ter jih na ta način kastrirati na raven univerzitetnih pojočih dečkov, ki žvrgolijo melodije, ljube vladajočim strukturam. Ali gre zgolj za egoistično samokastracijo, saj s tem, da se kastriraš, sam onemogočiš normalno reprodukcijo akademikov. Takšno dejanje te sicer ne spravi v najboljšo pozicijo, vendar pa so drugi v še slabši, kar ti zagotavlja eksistenčni minimum. Človek človeku človek ali kako že gre tisti grafit na Metelkovi. Upanje umre zadnje in še bi lahko naštevali apokaliptične pregovore, ki bi lepo opisali trenutno situacijo ne-varnih zaposlitev v univerzitetnem prostoru.

Na kup, s podporo univerzitetne redakcije, zmetal Kuki.

Oddaja v celoti: