Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
CHAIRLIFT: Something (Columbia, 2012) (ponovitev 14. 3. 2012 ob 00.30) (569 bralcev)
Torek, 6. 3. 2012
Jaka Bulc



Super druga plošča newyorškega elektropop dua... * v celoti
Popularna glasba tretjega tisočletja je ključno zaznamovana z uspešnim raziskovanjem, posnemanjem in preoblikovanjem historičnih žanrov. Muzikantsko brkljanje sega nazaj vse do sladkih harmonij petdesetih, pred leti so bila v modi garažna šestdeseta, nazadnje pa psihedelična sedemdeseta, da sploh ne omenjamo vseskozi prisotnega indie duhá devetdesetih. Le spogledovanje z osemdesetimi ostaja precej manj plodno, deloma seveda zasluženo in upravičeno, saj to obdobje kot zlato dobo glasbe dandanašnji dojemajo le slovenske komercialne radijske postaje in VH1. Res uspešno je bilo le obujanje post-punka, občasno oživljanje dolgočasnega in povprečnega diskoidnega synth popa, ki bi ga morali že zdavnaj pustiti na pokopališču zgodovine, pa je temu primerno praviloma medlo.

Pri glasbi newyorškega dua Chairlift, ki ga bomo poslušali nocoj, o tej mlačnosti na srečo ni ne duha ne sluha. Caroline Polachek in Patrick Wimberly namreč uspešno krmarita med pastmi prevelikega opiranja na klišeje in odlično kombinirata kimanje preteklosti s pogledovanjem v prihodnost. Something je sicer njuna druga plošča, prvo, Does You Inspire You, sta skupaj z Aaronom Pfenningom, ki je kasneje skupino zapustil, izdala leta 2008. Že takrat so bili trdno postavljeni osnovni gradniki zvoka zasedbe, vendar se je ta v svoji najboljši obleki pojavil šele sedaj. Pesmi na prvi plošči so bile namreč preveč nevsiljive, v svoji zasanjanosti so se kar nekako prelivale druga v drugo, to pa v žanru, ki bazira na spevnosti, nalezljivosti melodij in direktnosti, seveda ni ravno zaželeno.

Plošča Something, ki jo bomo poslušali danes, je torej velik korak predvsem v smislu same realizacije že prej obstoječih idej. Vse skupaj je bolj plesno, bolj akcijsko in še bolj pod vplivom osemdesetih, melodije pa so preprosto boljše. To brez težav ugotovimo že pri prvi pesmi, Sidewalk Safari, ki je šolski primer pop hita. V glavi nam ostane že po nekaj poslušanjih, besedilo je neposredno in preprosto, a zabavno, celostna podoba pa nekako igrivo temačna. In to se potem kar nadaljuje ... Wrong Opinion, I Belong In Your Arms, Take It Out On Me, Ghost Tonight – perfektne pop pesmi, ena za drugo, kot da bi bilo to nekaj povsem vsakdanjega.

Inštrumentacija plošče Something je izjemno bogata in, navkljub sintetičnosti, nikoli ne deluje hladno oziroma tuje. Nasprotno, Wimberlyju je uspelo narediti tople in raznolike plasti zvoka, ki vseskozi ohranjajo našo pozornost in občasno presenetijo z nepričakovanimi prijemi. Pa še kar se tiče vokala - Caroline Polachek je imela vedno dober glas, a ga je vse prepogosto skrivala za reverbanim šepetom – sedaj, po štirih letih, pa je njen vokal končno direkten, pogumen in nasploh prezenten. V določeni meri je za to sicer zaslužna tudi čista in hrustljava produkcija, a Carolinine povečane samozavesti ne moremo zgrešiti, kaže se predvsem v igrivi artikulaciji in lahkotnem sprehajanju med visokimi in nizkimi toni.

Plošča Something dua Chairlift je nedvomno eno izmed bolj prijetnih presenečenj leta 2012 do sedaj. Pokaže nam, da pot do kvalitetne sodobne muzike lahko vodi tudi čez zaprašene kotičke osemdesetih in, kar je bolj pomembno, poskrbi za zadostno količino lahkotnega, spevnega popa v naših življenjih, bodisi v slušalkah ali na plesišču.


* Jaka Bulc


Komentarji
komentiraj >>