Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Štoparski vodnik po lizanju slik (991 bralcev)
Ponedeljek, 5. 3. 2012
TinaD



Bi se vrhunske mojstrovine v muzeju dotaknili zgolj zato, ker se je ne smete? Še huje, bi si jo drznili polizati? V okviru rezidenčnega umetniškega programa Kulturnega centra Tobačna 001 in v sodelovanju z Ljudmilo se razstava Slikolizniki Jamesa Powderlyja in EJ Sun nagiba k razkritju precej neznanega, a očitno popularnega fenomena lizanja slik.


Najslajše stvari so ponavadi tiste, ki so v osnovi prepovedane, poti obratne psihologije pa delujejo tudi tam, kjer je prepoved iz različnih razlogov zares utemeljena. Bi se vrhunske mojstrovine v muzeju dotaknili zgolj zato, ker se je ne smete? Še huje, bi si jo drznili polizati?

V okviru Kulturnega centra Tobačna 001, ki vsako leto z rezidenčnim programom sodeluje z eno od nevladnih organizacij, tokrat z Ljudmilo, se na trenutni razstavi odkriva precej neznan, a očitno popularen fenomen lizanja slik. Skozi dokumentarno razstavo Slikolizniki svoje dvomesečno bivanje in ustvarjanje v Ljubljani predstavljata James Powderly in EJ Son [i-džej sÔn], v Južni Koreji nastanjena vizualna umetnika, programerja, profesorja, ustanovitelja korejskega oblikovalskega studia Nasa Factory in od bivanja na slovenskih tleh tudi zagrizena slikoliznika.

Čeprav sta v življenju počela že celo vrsto bolj uporabnih stvari, kot je nemara Powderlyjevo razvijanje vesoljske robotike za Naso, sta se za tovrstno temo odločila zaradi obilice muzejev in galerij, ki jih ponuja evropski kulturni prostor. S tem pa seveda neskončnim številom uporabnega materiala za okusiti z jezikom, od visoke renesančne umetnosti do abstraktnih barvnih ploskev Marka Rothka. Vzporednice njune odločitve o prezentaciji slikolizništva lahko potegnemo še s priznanim Powderlyjevim projektom Graffiti Research Lab, laboratorijem za razvijanje strojne in programske opreme za napredno vizualno komunikacijo. Powderlyju je ta projekt omogočil tesen stik z grafitarsko subkulturo, za katero sam trdi, da je povsem nepredvidljiva, ekscentrična in precej arogantna, sploh pa so to tisti nespodobneži, ki se za prepovedi domala ne zmenijo. Torej popolna ciljna skupina za spoznavanje tehnik in namenov slikolizništva.

Na prvem vodstu po razstavi iz prejšnjega tedna, naslednje sledi 22. marca, sta umetnika nadrobno razložila tendence in filozofijo lizanja slik, ki pa jih sama razstava žal ne utemelji zadostno. Čeprav sta sama to počela iz čiste zabave, se razlogi drugih lizačev med seboj precej razlikujejo. Nekateri skozi lizanje čutijo primarni stik z umetnikom samim, drugi fetišistično zbirajo svoje »lick-e«. Nekaterim je to prvovrstno adrenalinsko doživetje, spet drugi s tem absorbirajo moč slike ali pa si jo metaforično lastijo. So takšni, ki ližejo samo zelo drage slike, spet drugi bi radi pustili košček sebe na delu, ki se bo ohranilo še stoletja. Eni se na umetniška dela slinijo in potem iz tega napišejo diplomo ali si čas obiskov v muzejih krajšajo z iskanjem popolne slike za svoje slinaste eskapade.

Precej minimalistična razstava razkriva vohunsko snemalno orodje, skrito v škatlico cigaret ter dokumentarne posnetke lizanja likovnih del v londonskem Tate-u, pariškem Pompidouju in Louvru, firenškem muzeju Uffizi ter celo v Sikstinski kapeli. Na enem izmed posnetkov je polizana tudi Kofetarica, ki jo, sicer ne v originalu, obiskovalci lahko poližejo v sklopu razstave.

Umetnika sta se na vodstvu razgovorila tudi o okusih slik, pravita, da ima modra zelo dober okus, sploh tista v Duchampovih delih, ki je še posebej kremasta. Okusi se razlikujejo tudi pri sami časovni umestitvi v zgodovino umetnosti, sodobna dela imajo, za razliko od recimo pozne renesanse in ekspresionistov, okus po bolj sveži barvi. Sploh pa se s stikom DNK sam koncept umetniškega dela spremeni. Polizan Jackson Pollock ni več isti Pollock, ker nosi informacije drugega značaja. V enem izmed opravljenih intervjujev restavratorka celo sama prizna, da sliko včasih očisti s slino. Kje je potem meja med dovoljenim in prepovedanim?

V času svoje umetniške rezidence sta avtorja svojo slino pustila na okoli sedemdesetih slikah in kipih ter pri tem samo enkrat sprožila alarm. Sestala sta se s petimi slikolizniki in enega celo prepričala, da se je pokazal pred kamero. Zanimiv je podatek, da lizači v odnosu do svojega hobija niso ekshibicionisti, kameram se izogibajo, saj je ravno to čar njihovega ravnanja. Slikolizništvo, ki je v svetovnem merilu očitno povsem normalno prakticirana podzemna praksa, tako še ni našlo dostojnega načina arhiviranja niti konkretne javne obravnave. Youtube zato ne premore enega samega videa na to temo, tudi Google je pri besedni zvezi »licking paintings« precej skop. Umetnika tako s filmom o slikoliznikih želita to čudaško subkulturo predstaviti širši javnosti, hkrati jim s tem pripisujeta umetniško vrednost. A kaj, ko čar prepovedanega na tej točki začne bledeti.

Filma jima zaradi časovne stiske sicer ni uspelo dokončati, luč sveta naj bi ugledal enkrat proti koncu leta. Se pa sama razstava definira skozi dovolj zgovoren trailer, projiciran na veliko platno, da bo dokumentarec zagotovo privlačen kolaž skorajšnje desakralizacije muzejskega prostora in medijskega razdevičenja slikoliznikov. Razstava bo na ogled do 5. aprila, iz govora o Moderni Galeriji pa se je dalo razbrati, da je njihov nadzorni sistem , v primerjavi s kašno MoMo, za lizače začetnike pravi mačji kašelj. Sicer pa se prepričajte sami.

Slik ni lizala Tina Dolinšek. Zaenkrat.


Komentarji
komentiraj >>