Petek, 30. 1. 2004
Napo
Dva karakterja, dva producenta, dve bogati zgodovini, dve različni viziji hiphopa. Iz te mešanice je nastal šampionski zvok, kreativen in zabaven avtorsko razčlenjen šus v glavo. Če boste v petek ob sedmih imeli ob sebi 13-letnika, ki misli, da je hiphop enako Eminem, ga odstranite iz prostora, kjer je radijski sprejemnik, ker tele plate zagotovo ne bo preživel (ali pa vam bo mega najedal, da je to čist brez veze). Če hočete sami preveriti, kaj pomeni ril hiphop šit, bodite ob taisti uri na frekvenci 89.3, ob sebi pa imejte napitek ali smotko. Sekancija zagotovljena!No, kar priznajte, da imate tudi vi - govorim o fantih, punce pa zlahka povzamete našo frazo – spolni organ že dodobra napolnjen z mainstreamovskimi featuringi, ki nam jih instantne medijske posiljevalke v obliki glasbeno/SMSarskih TV kanalov in vsi-rolamo-iste-komade radijskih postajališč, 24 ur na dan & sedem dni na teden turijo v male možgane. Upravljalci glasbenih tovarn se v paniki, ki jo povzroča robinhoodovsko skinevanje muzike z neta, zatekajo k - prej nasilnemu, kot programsko in konceptualno utemeljenemu – združevanju imen iz svojega kataloga. Singli so dandanes samo še nahajpane reklame za produkte, ki jih nihče več noče kupovati. Formula je jasna: čivkajoča bejba bo pavzo med svojima dvema albumoma izkoristila za fičuring refrene pri kakšnem reperju, ta pa bo na divini solo plošči (in v premoru med svojima dvema produktoma) mačistično odklepetal kitico ali dve. A to nekako še gre; bolj boleče je, ko začnejo marketinški smart-assi vkup tlačiti idejno, žanrsko in stilno popolnoma nekompatibilne izvajalce in potem MTV-ju, BET-ju, Vivi in ostalim jajčkom plačujejo mega pare za predvajanje nastale čobodre. Sodelovanje med izvajalci tako (vsaj v primeru velikih založb) niti slučajno ni več izraz medsebojenga spoštovanja med glasbeniki, prav tako ne gre več za odpiranje ušes in nadgradnjo dveh svetov v tretjega – gre enostavno za od zgoraj dirigiran daj-dam koncept.
In v trenutkih takega besnila lahko človek sam pri sebi lagodno zamrmra, da je pa le lahko kar zadovoljen, da se je na neki točki svojega glasbeno-konzumentskega življenja odločil slediti dogajanjem v undergroundu – pa pustimo žanrske diferenciacije vnemar. V svetu, ki je stran od lestvičarskega pritiska je namreč moč najti precej več kreativnega potenciala. Poglejte samo področje prej tako žolčno sesutih sodelovanj/featuringov: indie hiphop nam je samo lani ponudil tri cele albume avtorskih kolaboracij, ki so polne zabavnega in zanimivega kreativnega žoganja med umetniki, ki sicer vsak zase uspešno razvijajo svoje vizije. V mislih imam projekt 3582 Fat Jona in J Rawlsa, pa na tem radiu visoko cenjeno sodelovanje RJD2 /ar džej di tu-ja/ in Blueprinta pod imenom Soul Position, predvsem pa nocoj predstavljano zloženko dveh velikih producentskih umov, Madliba in Jay Dee-ja
Oba sta znana predvsem kot izvrstna producenta: Jay Dee je svoje dni produkcijsko snoval muziko legendarnih A Tribe Called Quest, smooth/jazzy vibe pa je v zadnjem času vlekel naprej s svojim projektom Slum Village; Madlib je bolj odpičen model, sodeluje predvsem z založbo Stones Throw, producira plošče svojim repajočim alter egotom (Quasimoto), ustanavlja jazz bande z veliko inšturmenti, a enim samim muzikantom (Yesterday's New Quintet) in remiksa ali na novo snema klasike založbe Blue Note (lanska prezrta klasika je njegov album Shades of Blue). Za skupni podvig – Jaylib – sta ubrala zanimivo taktiko – izmenjujoče rapata na ritme drugega. Madlibovi beati za Jaydeejeve besede in obratno.
Zanimivo je, da je kljub predvsem produkcijskim referencam najbolj prepričljiv element skupnega izdelka Champion Sound verbalni del – in to ne glede na precejšnjo profanost (bejbe, trava …) in enoplastnost besedil. Predvsem Jay Dee ga hudo seka na Madlibove beate, ki so celostno gledano precej bolj živi in party našponani, kot njegov solo opus; najboljši primer se nam ponuja že kar na začetku v komadu McNasty Filth. Na drugi strani Madlib na Jay Dee-jeve ritme niza verze mnogih svojih alter oseb, pri čemer včasih že malo pretirava, kar škodi predvsem flowu komadov – za primer poslušajte komad Nowadayz ali Strip Club. Celostno gledano pa gre vendarle za kreativno in produktivno soočenje dveh avtorskih svetov, ki ni bilo dirigirano in omejevano z založniških vrhov in j njega - mogoče prav zato - nastal lep kos našponanega, svežega in svojskega hiphopa. Naslov Champion Sound je mogoče malo pretiran, a plošča je vendale vredna vaše pozornosti.
Komentarji
komentiraj >>