Recenzija koncerta v Orto Baru, kjer so igrali avstrijski garažni zabavljači Wild Evel & The Trashbones... * v celoti
V soboto so na odru Orto Bara nastopali avstrijski garažni rockerji Wild Evel & The Trashbones. Skupina je izdala ploščo z naslovom Tales from the Cave. Ta se zvočno močno nagiba k času rojstva preprostega garažnega rocka, ki ga krasi tako umazano hreščeč zvok kot tudi preprosta in neposredna plesna energičnost. Bend se idejno skriva v polpreteklem času, tega ne skriva niti po svojem videzu, in skuša razigrati občinstvo sedanjosti.
Kako preseči to časovno luknjo? Wild Evel & The Trashbones igrajo predvsem na karto odprtosti, energične neposrednosti in na par ponavljajočih se odrskih trikov. Preplet tega zadošča, da se publika razigra in zabava. Njihov odrski nastop v povezavi s celostnim retro izgledom skupine lahko izpade tudi kot smešna parodija, kar je še dodaten razlog za zabavo publike. Težko je ločiti meje med pristnostjo igranja in komičnostjo odrskih fint, vendar se Wild Evel & The Trashbones lahko tudi hitro ujamejo v zanko ponavljanja.
Treba je priznati, da šestčlanska zasedba, poleg klasične sestave dveh kitar, basa in bobna, imajo še saksofon in klaviature, zmore proizvesti zgledno močan in obenem razigran zvok. Kljub komičnosti Wild Evel & The Trashbones igrajo na vso moč, tako kot se za rock glasbo tudi spodobi, zato se ne bi bilo čuditi, če bi bobnar uničil katerega od bobnov. Pa vendar je Wild Evel, pevec in klaviaturist, tisti, v katerega se steka vsa energičnost zasedbe. Če so ostali člani vseskozi bolj v ozadju, je vsa pozornost usmerjena nanj. To je dal vedeti že takoj na začetku koncerta, saj je bil že po prvih nekaj tonih med publiko. Ti njegovi izleti z odra na parter so se nadaljevali skozi celoten koncert. Prav tako nase potegne vso pozornost, ko klaviature med divjim igranjem dvigne in nagne do roba odra proti publiki. Vse v smislu, če kitaristi norijo s kitarami, bom jaz isto počel s klaviaturami. Ni bilo malo momentov, ko so posledično padali mikrofoni z odra, da jih je morala publika vedno znova postavljati nazaj na oder. Super glasbena veselica, kjer se zabrišejo meje med odrom in parterjem in se vzpostavi kontakt z maloštevilno publiko. Razlog, da je divjanje, ki ga je izvajal Wild Evel, izpadlo še bolj komično, je bil v tem, da je bil Orto Bar skoraj prazen, mogoče je bilo dvajset poslušalcev, on je pa izvajal norčije, kot da je v totalno polni dvorani.
Pa vendar, če nekdo izvede neko foro in jo potem vedno znova ponavlja, se je smiselno vprašati, kje je meja med pristnostjo in med igro, ki jo akter igra. Tako kot igranje tamburina, ki se ga lahko igra tudi tako, da se z njim tolče po svoji riti. Ko pa se to začne ponavljati znova in znova, že preveč spominja na ponavljanje ene in iste fore oziroma poslušalec lahko dobi občutek, da to norenje izgublja na pristnosti in postaja poza. In to ponavljanje štosov se je vedno bolj zažiralo v poslušalca. Kar je na začetku veljalo za odrsko norenje, se je spreminjalo v monotono zabavljaško ponavljanje, na ta račun pa je trpela tudi glasba. Če so vse te norčije bile na začetku koncerta stranski produkt energičnega igranja, se je glasba vedno bolj umikala v ozadje in dajala prostor teatralnemu videzu. Kljub temu je potrebno priznati, da je bilo tudi nekaj pristnih trenutkov. Kot na primer takrat, ko je Wild Evel pokazal, da se klaviature lahko igra tudi z ritjo, jezikom in pa, če imaš oblečene oprijete pajkice, tudi z jajci.
Wild Evel & The Trashbones so se v soboto vrnili skozi čas daleč nazaj in poslušalec med publiko se je lahko upravičeno vprašal, v katerem svetu se je znašel, predvsem zaradi humornosti glavnega akterja. Če pustimo odrske štose ob strani, ima skupina prijetno razigran in podivjan zvok. Se pa postavlja vprašanje njihove pristnosti. Ko je proti koncu koncerta Wild Evel najavil, da se je odločil, da bo dokončno razbil celoten Orto Bar, se je njegova izjava zdela smešna. Če bi podoben stavek slišali od podivjanega Iggyja Popa s steklenim pogledom v očeh, bi verjetno hitro iskali zasilni izhod. Tako pa smo celi in brez poškodb zapustili enourno predstavo.
* Peter Recer
Komentarji
komentiraj >>