V sredo, 14. marca ob standardni osmi večerni uri, ne zamudite Art-Aree, oddaje o sodobnih vizualnih in sorodnih umetnostih, ki tudi tokrat prinaša refleksije dogajanja iz razstavišč neposredno v vaša ušesa. Tudi tokrat se je ekipa oddaje Art-Area odpravila na teren in pripravila naslednja prispevka:
- Duba Sambolec v Centru sodobnih umetnosti v Celju (Jasna J.)
- ABoT - razstava knjige umetnika v MGLC v Ljubljani (Iza P.)
Več v nadaljevanju oddaje...
Razstava Dube Sambolec se je iz ljubljanske Galerije Škuc v razširjeni in ponovno premišljeni postavitvi preselila v razstavna prostora Centra za sodobno umetnost v Celju - Galerijo sodobne umetnosti in Likovni salon. Obsežnejši izbor avtoričinih del z naslovom 'Poročilo stanja št. 2', ki mu bo predvidoma sledilo še tretje nadaljevanje v Zagrebu, si je v knežjem mestu mogoče ogledati do 26. aprila.
Razstava, ki se istočasno odvija na dveh lokacijah, poleg kipov in risb, ki so že bile predstavljene v Galeriji Škuc, vključuje tudi digitalne printe, benerje in fotokolaže, svetlobne napise, PVC objekte in tako imenovane objektne slike. Razširjen nabor izraznih medijev, kot sugerira že sam naslov razstave, sledi nakazani kritični refleksiji hitro spreminjajoče se sodobne družbe in umetnosti ter umeščenosti umetničine lastne identitete znotraj obeh.
Gledalec ob prihodu v Likovni salon zlahka dobi občutek, da je vstopil v sobo družbenega analitika. Vse naokrog namreč visijo tiskani banerji, ki na prvi pogled delujejo kot časovni trakovi, grafične preglednice, značilne za srednješolske učbenike zgodovine. Tiskovine imajo določene oblike, vzorce in celo ritem. Podobno kot nekatere novejše risbe so skoraj v celoti sestavljene iz izpisanih besed.
Besedne strukture spominjajo na igrico kolektivnega pisanja, kjer so stavki tvorjeni na način, da posameznik na kos papirja zapiše besedo, prepogne list in ga poda naprej med skupino sodelujočih. Igralci ne vidijo prej zapisane besede in po načelu prostih asociacij pod njo zapišejo tisto, kar jim pade na pamet. In tako, dokler vsi igralci ne napišejo svojih domislic. Nato se list odvije in niz besed, povezanih v bolj ali manj smiseln stavek, je razkrit. Navidez nasprotujoče si besede - pari besed, besedne zveze, kjer so besede napisane, prečrtane ali izbrisane, ali besede različnih barv in oblik - tvorijo povsem nove smisle in vizualne celote.
Na tak način deluje tudi dobrih 10 metrov dolg bener z naslovom 'Score No. 1 for 5 Voice', ki se razteza čez dve steni. Eno pod drugim so v petih vrstah nanizane različne besede in oblike, kot so na primer tri pike,geometrijski liki, barvni madeži in poudarki. Vsaka od vrst predstavlja po enega od petih glasov. Delo vključuje tudi navodilo za izvedbo performansa, v katerem naj bi posameznik bral in interpretiral tekst na način, ki mu najbolj ustreza, najsi bo to govor, petje ali kričanje. Eno vrstico navodil lahko z zamikom bere več oseb naenkrat tako, da na glas opisujejo vse, kar vidijo na sliki, pri tem pa se pomikajo vzdolž podobe. Posamezniki tako tvorijo skupino, ki si v istem trenutku deli podobno izkušnjo. Zapisane vrstice je mogoče brati kot en sam, notranje razcepljen glas, kot glasove posameznikov ali kot glasove različnih družbenih skupin. Delo deluje kot komentar in hkrati refleksija položaja posameznika ali skupine znotraj družbe, ki je očitno v globoki krizi identitete.
Začasen odmik od problemov, ki pestijo trenutni nestabilni čas, obljublja svetleč napis 'Entertainment Place', katerega tipografija črk spominja na značilno cirkuško ikonografijo. Vstop v ambient pa sproža nasprotujoče si občutke. Močne barve in raznovrstni materiali, ki se odkrito spogledujejo s profanim kičem, resda spominjajo na cirkus, a tu se navezava na lahkotno zabavo tudi konča. Objektne slike, ustvarjene iz razkošnih tkanin in bleščečih napisov, na katerih se, za razliko od semantične kompleksnosti banerjev, izrisujejo zgolj posamezne in izolirane besede, delujejo kot ironična opozorila. Dela, kot so 'Bollocks', 'Fuck it!', 'Gluttony' in 'Scam', tako izražajo gnev nad nastalo krizno družbeno situacijo in navajajo razloge, ki so do nje pripeljali. Obenem aludirajo na sedem grehov in jih istočasno zavračajo.
Črna objektna slika, sestavljena iz PVC-ja, tkanine in vrvi, spominja na nekakšno letalsko črno skrinjico, napravo, katere magičnega delovanja pravzaprav ne poznamo. V tem primeru je skrinjica odprta, konci vrvi pa se povezujejo v vozel. Tako ni moč zatrdno reči, da se v njej zapisani podatki posameznika ne tičejo. Vendarle smo vsi del istega sveta.
V Galeriji sodobne umetnosti je v bolj zračni postavitvi predstavljena produkcija risb in kipov, videnih že v Galeriji Škuc. Poleg skulptur z naslovi 'Temporary', 'This & That/Unplugged', 'Balkans on My Mind', '½ Volume Hanging' in 'Lug-gage' sta v obsežno postavitev vključena tudi digitalna fotokolaža 'Aparatus Lacunae' in 'Connecting the Points'. Slednji na povsem preprost način ilustrira naslovno idejo. Sestavljen je iz fotografij, nanizanih v filmski trak, na katerih je avtorica na ovalni čistini fotografirala lastno senco. Razbrati je mogoče umetničina »zaščitna znaka« - dolg plašč in špičasto čepico.
Na vsaki od fotografij je njen položaj telesa in rok v nekoliko drugačnem naklonu, nakazujoč izbrano smer. Fotografije so nanizane v dvojicah, kar daje občutek, da prizor gledamo skozi kakšna posebna očala. Pri tem se lahko tudi gledalec postavi v pozicijo fotografa; avtoričino senco je moč videti na položaju, kjer bi morala biti njegova senca. Pri tem se postavlja vprašanje, kako razumeti to pozicijo oziroma kdo je tisti, ki odreja različne smeri? Umetnica, umetnost ali posameznik, ki se postavi v to pozicijo?
Razstavljena dela nadaljujejo avtoričine izjave in razmisleke o dogajanju v družbi ter njenem lastnem položaju kot umetnice in ženske. Slednje se najbolj avtorefleksivno odraža v skulpturi '½ Volume Hanging', ki prikazuje na kavlju viseči ženski torzo s konjskim repom, opremljenim z lastnimi identifikacijskimi številkami. Vrečast torzo iz silikonske gume v kombinaciji z živalskostjo konjske žime izgleda kot napol predelan kos mesa. Objekt je na otip strašljivo podoben človeški koži, barvno spominja na prašiča, medtem ko sama konstrukcija deluje povsem umetelno. Monstruozna skulptura, ki ponovno sestavlja razkosano telo, zbuja občutek zloslutnega, Freudovega »Das Unheimliche«, ki se pojavi, ko nekaj običajnega in domačnega postane skrajno srhljivo.
Avtoričina potreba po fizični prisotnosti, odtisu nje same v njenem delu se, poleg besed, kaže tudi v uporabi pisave in bolj ali manj naključnih pack in madežev. Ti razkrivajo sledi pisal, ki jih je umetnica uporabljala za izpisovanje besed; od črnila, čopiča, flomastra, do odtisov prstov in podplatov, ki postanejo likovni elementi ter del večplastne umetničine izjave.
Kakšna je lahko moč besed v drugačnem kontekstu, ilustrirajmo še z enim primerom, za katerega je naključje hotelo, da se je odvijal na isti dan kot je potekala otvoritev Dube Sambolec. Celjski policisti so prejeli opozorilo, da je bil pred trgovskim objektom na Ljubljanski cesti najden kovček, na katerem je pisalo bomba. Kraj so evakuirali in zavarovali, posebna enota pa je kasneje ob pregledu kovčka ugotovila, da je šlo za lažni alarm.
Ko so v nevarnosti človeška življenja, so besede pomembne. Takrat štejejo. Če bi bil lažni kovček-bomba razstavljen v galerijskem prostoru, bi ga morda interpretirali kot kritično umetniško delo, najverjetneje pa nihče ne bi poklical policije. Skratka, nič se ne bi zgodilo. V javnem prostoru pa je tveganje, da je beseda, pritrjena na kovček, dejansko to, kar označuje, preveliko. Kot da je za izpolnjevanje dolžnosti države, da ščiti svoje državljane, potreben pogoj, da so le-ti v neposredni življenjski nevarnosti. Vsesplošne krize, ki ljudem onemogoča dostojno življenje, pač ni med njimi.
V splošnem dela zaostrujejo že izpričano umetničino nestrinjanje tako z današnjim razvrednotenim in kriznim stanjem družbe kot z vlogo umetnosti znotraj nje. S preizpraševanjem lastne identitete, brez opredeljevanja za umetnico, feministko, aktivistko, revolucionarko ali pripadnico katerega koli »izma«, zase brezkompromisno zahteva pravico, da ji je omogočeno življenje, ki si ga je izbrala. Tako zavrača konformizem in ultrakapitalistično pozicijo tako umetnosti kot družbe, posamezniku pa postavlja boleče vprašanje, koliko je zvest samemu sebi in kaj je pripravljen narediti oziroma spremeniti zase in družbo, v kateri živi.
Pano, ki nas pred Mednarodnim grafičnim likovnim centrom do 25. marca vabi na razstavo knjige umetnika, v majhnem tisku pod zvezdico ponuja kratko pripombo o tem, kaj je in kaj knjiga umetnika ni. Banalno dejstvo, ki pa razkriva mišljenje, da si širša publika s to umetniško formo ni tako domača. Razstava 'ABoT – Turneja knjig umetnika, umetniški natečaj in potujoči muzej' si kot poglavitni cilj postavlja popularizacijo knjige umetnika, s katero želi seznaniti širšo publiko. S tem razlogom so namreč dunajski MAK, praški UPM in ljubljanski MGLC organizirali natečaj ter nato razstavo izbranih del.
Ta so že bila na ogled na Dunaju, zdaj pa gostujejo pri nas.
Relativno slabo širše poznavanje knjige umetnika je, glede na porast zanimanja v teoriji in v praksi zadnjih desetletij, pravzaprav nenavadno. Dejstvo, da knjiga umetnika težje najde svojo pot do širše publike, je verjetno pogojeno tudi z njeno neopredeljivo, dvojno naravo, zaradi katere niha med ekskluzivnim umetniškim artefaktom ter dostopnim množičnim medijem - niha med muzejem ter knjigarno. In zaradi česar je razstavljanje knjige umetnika pogosto težavna naloga.
Knjigo umetnika bi lahko opredelili kot umetniško delo, izvedeno v obliki knjige, ki jo zasnuje in večinoma tudi izdela umetnik. Zaradi prilagodljivosti in relativne cenovne dostopnosti je bila pomemben način izraza mnogih avantgardnih, eksperimentalnih ter neodvisnih umetniških gibanj 20. stoletja. Spričo te protejske narave so definicije knjige umetnika skoraj tako številne in raznolike kot njeni materiali in oblike.
Razstavljanje knjigo umetnika pravzaprav oropa ideje demokratičnosti; ideje, ki je to formo zaznamovala ob njenih začetkih. Moderna knjiga umetnika se izoblikuje v drugi polovici 20. stoletja, pomembne predhodnike oziroma delno tudi že knjige umetnika pa lahko zasledimo v knjižni produkciji historičnih avantgard. Medtem ko je v historičnih avantgardah pomemben predvsem aspekt umetnikovega nadzora nad celotno produkcijo knjige, pa v letih po drugi svetovni vojni pride do uveljavljenja ideje knjige kot demokratičnega medija, oddaljenega od galerijskega prostora. Knjige Edwarda Rusche so bile namenoma poceni, da bi bile tako dostopne občinstvu, ki si ni moglo privoščiti elitne umetnosti. Fluxus in konceptualizem pa sta se knjig in publikacij posluževala z namenom izogibanja galerijskemu prostoru.
Spričo logike trga umetnosti pa ni presenetljivo, da svoj čas cenovno dostopna dela, ki so se galerijskemu prostoru izogibala, sedaj postajajo raritetni zbirateljski objekti. Ta razpetost knjige umetnika med demokratičnim značajem knjige in ekskluzivnim značajem umetniškega dela, kot rečeno, otežuje njeno razstavljanje. Potujoči muzej razstave ABoT se z omenjenim problemom sooča tako, da je obiskovalcu skozi okrogle odprtine omogočen neposredni stik z nekaterimi izmed knjig. Spet nekaj drugih knjig spremlja video, prek katerega si ogledamo listanje skozi njihove strani.
Nekatere knjige so seveda lažje razstavljive kot druge in številna izbrana dela natečaja lahko uvrstimo v kategorijo tako imenovanih knjig-objektov. Vprašamo se lahko, ali gre tu za splošni trend ali pa za premišljeno odločitev bodisi žirije bodisi umetnikov, ki so svoje knjige prijavili na natečaj. Na natečaju je bilo izbranih petdeset tukaj razstavljenih del, pet izmed njih pa je bilo tudi nagrajenih. Skulpturalna kvaliteta odlikuje nagrajeni deli 'Papirnata pokrajina' Julie Kačerovske ter 'Geometrija knjige' Elene Peytchinske.
Vijugasta nazobčanost vrha kartonastih strani 'Papirnate pokrajine' ustvarja reliefno pobočje vrha knjige, ki je običajno gladek in raven. Vsaka stran je bila izrezana individualno, krivulja pa predstavlja povečavo mikrostrukture papirja. Z zanimivim preobratom je tokrat v središču pripoved o materialu knjige na njeni površini, ki običajno molči. Z različnim razprostiranjem strani bi lahko ustvarili množico različnih pokrajin, torej množico različnih zgodb, kar delu Kačerovske prinaša dodatno šarmantnost.
'Papirnata pokrajina' vizualizira zgodbo materialnosti papirja, ki jo pravzaprav beremo vsakič, ko v roke primemo knjigo, le da se tega ne morda zavedamo. Delo 'Geometrija knjige' se prav tako osredotoča na nezavedne kvalitete knjige. Elena Peytchinska s preprosto geometrično konstrukcijo v obliki knjige opozarja na njene nevidne kvalitete, na katerih obstoj pogosto pozabimo. V zvočnem posnetku, ki spremlja njen artefakt, umetnica pravi, da ustvarjeni tihi prostor razume kot vizualni prevod nevizualnih značilnosti knjige, kot sta na primer zvok in vonj papirja.
Drugi aspekt 'Geometrije knjige' je individualnost različnih branj - vsak, ki bere določeno knjigo, jo bere nekoliko drugače. Presek bralčevega in piščevega prostora je tu preveden v grafični model, v linije, ki začrtujejo podobo knjige. Zanimiv je umetničin komentar, da prvo srečanje s knjigo doživlja kot vstopanje v prazen prostor – iz lesenih palčic sestavljen obris knjige tako pripoveduje tudi o imaginarnem prostoru neskončnosti možnosti.
Knjigam podobni objekti oziroma knjižne skulpture se razvijejo v izoblikovano polje knjige umetnika do poznih sedemdesetih let prejšnjega stoletja; pri čemer lahko ta trend umestimo v postopno zapuščanje tradicionalnih form in kategorij, kot se je odvijalo v povojni umetnosti.
Kot že omenjeno, je razstavljenih precej del s skulpturalnimi kvalitetami, vendar mi njihova številnost dopušča omeniti le nekaj primerov, ki so me najbolj prepričali. 'Misleč, da bom trajala večno', duhovita dihajoča knjiga Edith Kollath, s pomočjo električnega mehanizma ter posnetka dihanja nakazuje lastno življenje knjig - nakazuje zgodbe, ki so šle že skozi številne roke. Naslov namiguje, da tudi klasiki, kot je Shakespeare, niso večni – nenazadnje je kanon vedno pogojen z obdobjem.
Christoph Rothmeier je v svojem delu 'Any Time, Any Place, and Many Me' za osnovo vzel grafični roman 'Watchmen' ter ga adaptiral tako, da je iz posameznih stripovskih pasic izrezal vse razen lika Doktorja Manhattna. Slednji je namreč obdarjen z nadnaravnimi močmi, zaradi česar tudi omniprezenten čas doživlja drugače. Umetnik je z izrezovanjem vsega ostalega bralcu oziroma gledalcu približal njegovo perspektivo, luknjičavost knjige pa ustvarja prepričljivo vizualno-strukturno noto.
Skulpturalni vidik v knjigo umetnika vpeljujejo tudi številne razstavljene »pop-up« knjige. Kate Owens v svojem prevpraševanju skulpturalnih kvalitet pop-up knjige združuje liričnost ter vsakdanjost. Knjiga 'N ali M?' ponuja sveže videnje »pop-up« knjige, vendar bi njena izrazna moč prišla do izraza še bolj, če bi jo bilo mogoče prelistati. Tako bi lahko sami vplivali na nastajanje in rušenje skulpture papirnatega robčka, ujetega med strani, ter s tem pobližje izkusili krhkost vznikajočih skulptur gub in pregibov.
Precej drugačno vizijo pop-up knjige izriše prispevek Claire Andlauer in Tristana Perretona, ki v knjigi '13.0.0.0.0' tematizirata različne kozmogonične ter psevdo-znanstvene tekste o koncu sveta. Različni motivi, kot na primer iz zgodbe o zlobnem egiptovskem kačjem bogu Apofisu ali pa o zadnjem dnevu majevskega koledarja, oživijo skozi živobarvne »pop-up« ilustracije s stripovsko estetiko. Kontrast med odraslimi temami ter izvorno otroško formo knjige pripelje v delo o sodobnih mitih določeno nelagodje in humor.
Nazaj v otroški čas posega tudi nagrajena knjiga 'TOUWKIP' Lien Buysens, s katero želi avtorica odrasle popeljati v otroški čas domišljije, ko so se lahko cel dan igrali z eno igračo. Kot so takrat igrače v domišljiji zamenjale kup vlog, naj bi tudi njena knjiga predstavljala objekt, ki lahko svobodno prehaja med različnimi vlogami. Avtorica je izhajala iz teksta Thomasa Buysensa, ga dizajnirala in ustvarila ilustracije ter tipografijo. Njeno knjigo pravzaprav sestavljata dve knjigi, ki sta brez natančnih navodil, v kakšnem zaporedju naj ju beremo.
Delo raziskuje odnos in tenzijo med tekstom in podobo, kar je poudarek, ki je pogost v historičnih avantgardah. Žal bi to delo v resnici potrebovalo bralca in ne gledalca, poleg muzealskih okoliščin pa je očitna bariera tudi nizozemski jezik pripovedi. Nekaj strani knjige si sicer lahko ogledamo v spremljajočem videu, vendar na ta način izostane svoboda listanja in kombiniranja obeh knjig. Prav ta pa je bistvena za omenjeno delo, saj spremljanje strani na zaslonu le stežka prebuja domišljijo.
Pri historičnih avantgardah se navdihuje tudi naslednje izmed nagrajenih del 'Tytus Cyzewski – izbrane pesmi'. Projekt Katarzyne Wolny je namreč tipografska interpretacija pesmi poljskega futurističnega pesnika Tytusa Cyzewskega. Slednji je ustvaril lastno teorijo poezije, v kateri poveličuje moč osamljene besede, iztrgane iz konteksta. Wolny je v svojem delu aplicirala prav to teorijo - na transparentni foliji je izolirala besede iz posameznih pesmi, ki nato vedno tvorijo nov stavek.
Ko prozorne folije zložimo eno na drugo, folije rezultirajo v novo, pogosto absurdno pesem. Zabavna metoda nam prikliče v spomin avantgardistične tehnike pesnjenja, pogojene z naključjem. Če spet ne bi bile posredi jezikovne in galerijske bariere, bi se bralec lahko poigraval s futuristično poezijo in jo tako prevetril z njej lastnimi manirami. Kljub temu je pri tem delu dovolj poveden že sam koncept, zato ga manko svobodnega rokovanja s knjigo ne prizadene tako zelo kot nekatera druga dela.
Še bolje jo pri razstavljanju odnese prav tako nagrajeno delo '1000 Platojev' Matthiasa Krinzingerja, saj gre v tem primeru za knjigo umetnika kot dokument. Zvežčič bančnih izpiskov priča o dolgotrajnem umetniškem projektu, pri katerem je avtor odprl tri bančne račune in izdal stalno naročilo nakazovanja enega centa z enega računa na drugega in tako dalje. Prišlo je torej do kroženja denarja brez končnih posledic, pri čemer so nakazila kot namen plačila spremljali citati iz 'Tisoč platojev', drugega zvezka knjige 'Kapitalizem in shizofrenija' Deleuza in Guattarija.
Pričujoči dokaj arbitrarni pregled razstave 'ABoT – Turneja knjig umetnika, umetniški natečaj in potujoči muzej' dokazuje resnično raznovrstnost knjige umetnika, saj bi številnim razstavljenim delom le stežka našli skupni imenovalec izven formalnega. To dejstvo priča o življenju in potentnosti medija knjige umetnika dandanes, vendar si lahko kljub temu zastavimo vprašanje, ali je knjigo umetnika sploh smiselno razstavljati in če že – kako?
Mar ni zapiranje knjige za stekleno oziroma plastično pregrado pravzaprav v nasprotju z njenim bistvom? Poleg tega številne definicije knjige umetnika poudarjajo prav pomen njenega delovanja kot celote, kar pri razstavljanju nujno izostane. Johanna Drucker, umetnica ter teoretičarka knjige umetnika, dela s skulpturalnimi potezami oddalji od ožjega pojma knjige umetnika in kot te pojmuje predvsem dela, ki jih vsaj delno še vedno doživljamo na način kot doživljamo knjigo.
Prav dela, ki jih od ožjega pojma knjige umetnika razmeji, pa so seveda lažje razstavljiva, česar se je očitno zavedala tudi žirija natečaja. Tako se razstava 'AboT' tudi zaradi visokega števila del s skulpturalnimi kvalitetami uspe delno izogniti pastem razstavljanja knjige umetnika. Prek raznovrstnosti vključenih del pa bo knjiga umetnika nemara počasi pridobila tudi večjo pozornost širše javnosti.
Naslednja edicija oddaje Art-Area se bo zgodila v sredo, 28. marca, ob isti uri na isti frekvenci. Tokratno oddajo sta vsebinsko pripravili Jasna Jernejšek in Iza Pevec.
Komentarji
komentiraj >>