YU GO! v Kinu Šiška – East Rodeo & Goribor

Na tokratnem koncertu zasedb z nekdaj skupnega glasbenega prostora, ki ga na svoj način že nekaj let obuja serijalka YU GO!, sta se znašla dva tudi za naš prostor že precej udomačena in atraktivna benda. Organizatorska ekipa je odločila drugače, ne povsem brez razloga. East Rodeo, ki jim v Ljubljani lahko sledimo skozi vse njihove pretekle premene, so bili postavljeni kot predskupina z omejenim časom nastopa, Goribor pa kot zvezde večera, ki so svoj nastop krepko raztegnili. A četudi gre pri slednjih za malo redkejše srbske goste, ki so zanimanje tukajšnje publike povzročali že krepko pred svojim prvim prihodom, je včerajšnja postavitev upravičena vsaj diskografsko. Da so namreč East Rodeo včeraj nastopili z že utečenim materialom, je bilo močno opazno tudi na njihovem, nepričakovano kratkem nastopu.

Istrski East Rodeo so v preteklosti že presenetili z očitno spremembo zvoka. Od mehko rockovske muzike s precejšnjim naslonom na lokalna izročila se je ta prevesil najprej v anarhični hrupni rock, ki pa je na lani izdani plošči vključil še več poigravanja s formo pesmi in analognimi posegi eksperimentalnega značaja. Ta zadnji premik je bilo že slišati na njihovem poletnem nastopu ob Soči. Vendar so East Rodeo od tedaj svoj material udomačili. Analogna poigravanja so se umaknila v kratke uvode ter zgolj poudarke njihove stripovsko nabrite muzike. A so vstopila skozi zadnja vrata tam, kjer za to niti ni potrebe: v center same izvedbe, kjer razni odmevi in drugi efekti dajejo pesemskim obratom nek dodaten poudarek. Spričo precej razuzdane narave pesmi pa je s tem izvedba odzvenela preveč nadzorovano – kot, da so komade odšpilali že tolikokrat, da se sedaj z njimi še takole malo neobvezno poigravajo. East Rodeo, kot jih poznamo – ki pa so svoj tokratni nastop vendarle odigrali nekoliko rutinsko, ter stem kvečjemu upravičili svoje mesto. Manjšo dvorano v Kinu Šiški so spodobno ogreli.

Za East Rodeo bo morda lahko rekli, da gre za klasično rockovsko postavo, ki pa se v formi nagiba h kompleksnosti ali v izvedbi k močni izraznosti. Za Goribor v tem smislu velja skoraj obratno. Zvočno nekoliko nenavadna postava, predvsem zaradi včasih dokaj poskočne elektronske ritemske matrice, a v osnovni ideji zasidrana v precej temeljno rockovsko in celo bluesovsko izročilo, podano tako v pesmih kot vokalni izvedbi. Četudi smo posebneže iz Bora na večjem odru – tedaj ne najbolj posrečena izbira – iste stavbe lahko poslušali še nedavno, pa je njihov tokratni nastop imel dodaten razlog. Namreč v še zelo sveži in obširni diskografski izdaji, ki za razliko od prejšnjih posnetkov ne prinaša odmevnejših hitov bizarno enostavnih besedil, a vendarle podčrta neko lastno konsistenco. Ta pa je, ne glede na neobičajnost in repetitivnost njihovega zoka, kot že omenjeno, precej bazična. Plavajoči in minimalni kitarski rifi bolj ali manj le zaokrožajo ravno tako minimalističen vokal, ki se v svojih besedilih koplje v asociativni liričnosti in deluje po principu 'manj je več'. Tako vsebinsko, kot melodično.

Tako nekako so bili Goribor včeraj sprejeti tudi s strani publike. Brez pretiranega entuzijazma, pač pa raje s poznavalskim in pritrdilnim odobravanjem, ki ga ni zmanjšalo niti dejstvo, da so izvedli za okus pisca nekoliko predolg nastop. Dolžina ga ni pokvarila. Goribor so za včerajšnji koncert svojo delno elektronsko zasnovo precej ojačali v smeri kitarskih poudarkov. Celo tako zelo, da je elektronska matrica mestoma zgolj dodajala odvečno metronomsko natančnost, ki bi jo občasno mirno lahko odmislili ali kar izklopili. Ostalo je dovolj prostora za ležerno sprehajanje po svežem opusu, ki je s starimi hiti opravil, kot se spodobi – precej na začetku in popolnoma podrejeno trenutku nastopa. In ležernost je pri Goribor zgolj površinski vtis, ki ga pogljablja pevčeva interpretacija in odkrita intimnost besedil. Vedrost v odnosu do precej enoličnega vsakdana, kiga bend daje slutiti, vpeljuje dinamiko na neočiten način: če so nežni kitarski izbruhi ali nihanje v poskočnosti ritma zgolj motor, ki nudi zagon za nadaljevanje, se razgibanost benda izkaže šele pozornim in pripadniškim ušesom, ki jih večraj ni manjkalo. Goribor so tako nazadnje pustili predvsem vtis, ki jih oddaljuje od mladostniške zagnanosti neke scene, ki je verjetno razlog dala zagonu serijalke YU GO! in ustvarila videz nekakšnega novega novega vala, pa naj bo ta dejanski ali le trenutni. Da razbitine nekega rockovskega izročila balkanskega prostora sprejema kot zgolj podaljšan zdaj in zgolj zaradi lastne, vedno bolj očitne konsistence, se je včerajšnji nastop zdel kot zgolj ena epizoda v zgodbi, ki sene končuje.

Na koncertu East Rodeo in Goribor je bil Aleš.