Sobota, 17. 3. 2012
jizah
SPOCK STUDIOS obdana s kopico prijateljskih izvajalcev (NIKKI LOUDER, BOWNR, THE KOJN) sta včeraj v Menzi pri Koritu predstavila material z njune nove plošče "A Degree Below Your Means" in kanček starejšega materiala. Vse je napovedovalo odličen koncertni večer, ki se je pričel z zamudo, na koncu pa ga je reševal producent Bownr. Spock Studios sta svojo koncertno izkušnjo sicer obogatila z vizualnimi dodatki VJ Pixla, a vse skupaj je ostalo nekako sredinsko, nedorečeno in medlo... * v celoti
V Menzi pri koritu smo se tokrat nadejali dobrega, sproščenega večera, katerega glavne zvezde so bili člani zasedbe Spock Studios. O Spock Studios odslej govorimo kot o avdiovizualnem trojcu, saj se je že znanima glavama pridružil še Vj Pixel. Na promocijskem koncertu njihovega novega albuma so se poleg njih predstavili še njihovi glasbeni sopotniki in kolegi, gromoglasni in že utečeni trojec slovenskega klubovja Nikki Louder, nažigaški dvojec The Kojn ter producent Bownr, ki naj bi poskrbeli za odlično namazan, sproščen večer, a jim je tokrat načrt malce spolzel iz rok.
Z nekaj zamude in s čakanjem pred zaprtimi vrati, ki naj bi nas v obličje kluba popeljala že ob rosni deveti večerni uri, sta se nekaj po deseti na oder primajala prva povabljenca nosilcev večera. Dvojec The Kojn je v kratkem in jedrnatem nažigaškem nastopu zanesenjaško, a hkrati precej zmedeno, nejasno in neizrazno odprl večer. Za njimi so na oder stopili Nikki Louder, ki z izraznostjo niso imeli nikakršnih težav, so pa očitno kot predvozniki pustili precej prostora za raztur glavnih zvezd večera. Louderji so bili znova glasni, začetek je bil zelo rodoviten, med koncertom pa so se bolj ukvarjali s tehničnimi težavami, predvsem uglaševanjem svojih inštrumentov. Noizerskih vpadov in oddajanja odvečne energije publiki sicer ni primanjkovalo, a je bil nastop nekako medel, mestoma apatičen in je še enkrat dokazal, da Louderji v polni luči zasijejo na daljših, lastnih koncertih.
Glasbeni zvezdi večera Spock Studios sta, oplemeniteni z novim, vizualnim priboljškom Vj Pixlom, zakorakali na oder v mističnem vzdušju, v temni kulisi brez luči in z mehko elektronsko godbo v ospredju. Po koncu uvodnega komada se je mističnost razblinila, močne luči in vizualije so preparirale oči obiskovalcev in pripravile vzdušje za zanimiv nastop, do katerega pa nikakor ni prišlo.
Statična pojava obeh glasbenikov bi sicer lahko pomenila platformo za dobro naštudiran koncert, a je bila le začetek v brezciljno tavanje znotraj vod elektroanalogije. Glasba nikakor ni zaživela, člana sta se med nastopom razživela, hkrati pa sta bila cel koncert rahlo nebogljena, zakrčena. Med prehodi iz bolj generirano elektronskih zvokov v analogno estetiko sta delovala tudi dokaj neprepričljivo. Problem kompletnega nastopa je bil v samem predajanju glasbe, vse, kar sta na odru pokazala, bi lahko imelo svoj čar, žal pa je ostalo pri tem, da smo bili priča precej dolgočasnemu kitarskemu in basovskemu analogiranju po elektroniki.
Publika ni vedela, kaj naj počne sama s seboj, rahlo, sramežljivo pozibavanje srednje polne Menze pa ni obrodilo ne plesnih perverzij na eni, ne rockerske ekstatičnosti na drugi strani. Kompleten koncert je tako minil v dokaj na silo zarezani glasbeni formi, ki je imela bodisi preveč post rockerskih vpadov bodisi preveč elektronskih, tako da v prvi plan ni prišlo sporočilo, ampak bahanje s tem, da gre tako za elektronsko kot za analogno glasbo. Žal ta ni vodila v nič in je bila bolj sama sebi namen, a tudi njuna tretja plošča, ki je bila ta večer predstavljena, „A Degree Below Your Means“, založena s strani Založbe Radia Študent, je veliko manj plesna in veliko bolj sredinska, mestoma celo racionalna, tako da se poslušalec ob njej ne razživi. Nekaj naglih in hitrih prehodov v post rock estetiko bi morda prišlo bolj do izraza, če bi bila fanta odrsko bolj inovativna, potentna, razposajena, a njuno skrivanje med rahlo ekstrovertiranostjo in siceršnjo introvertiranostjo, kjer s poslušalstvom niti ne poskušata stkati stikov, je verjetno največ dalo prav njima samima, saj sta oz. so fantje na odru povečini dokaj vidno uživali. Še največje presenečenje je predstavljal zelo plesni, otročje zajebantski bis, ko sta se fanta zabavno razpištoljila, in sicer tako, da sta svoji kitari zamenjala z efekti in klaviaturami. V bodoče bosta morala inštrumentalista poskrbeti za malce bolj izrazno noto z več energije in manj konfuzije ter več dorečenosti.
Svoj odrski prostor sta člana Spock Studios prepustila producentu Bownrju, ki je okus po povprečnem, nedorečenem, neopredeljenem in precej sredinskem večeru dodobra popravil. V svoji elektronski, eklektični brozgi, v kateri gre iskati močno lastno vizijo in pogled na sodobno elektroniko, vplive breakbeata, elektra, atmosferskih zvokov, techna in občasno celo hiphop ritmike je suvereno odpeljal svoj „live act“ in dokazal, da ni zastonj izdal albuma pri britanski založbi Ricochet, saj gre za stilsko precej samosvojega in zanimivega izvajalca.
Koncert sem si za vas ogledal Jizah.
Komentarji
komentiraj >>