Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
MILFORD GRAVES: Bäbi (IPS, 1977) (743 bralcev)
Sreda, 21. 3. 2012
Marko Karlovcec



V tokratnem RŠ Koncertu poslušamo malo poznani biser zakladnice ognjenega free jazza. Posnetek koncerta iz leta 1976, ko sta se tolkalcu Milfordu Gravesu pridružila pihalca Arthur Doyle in Hugh Glover, predstavlja enega izmed mejnikov divjosti v glasbi nasploh. Utelešenje post-coltranovskega kontinuuma in neizprosna zemeljskost nasilne transcendence. Pridružite se... * v celoti
Milford Graves je danes eden najbolj cenjenih tolkalcev, ki so izšli iz prvega, malodane mitskega, obdobja free-jazza šestdesetih let. Še posebej tiste plati, ki jo nazorno označuje takratna skovanka »fire music«. Vendar ostaja ob podobnih legendah, kot so npr. Rashied Ali in Sunny Murray, nekako zapostavljen. To se kaže tudi v njegovi ne ravno obsežni diskografiji, ki je povrhu še sestavljena iz povečini precej obskurnih izdaj. Glavni razlog pa verjetno tiči v tem, da Graves že desetletja ni le glasbenik ter večino svojega časa pravzaprav preživi izven okolij in ciklov profesionalnega glasbenika – torej koncertiranj in snemanj. Že zelo zgodaj se je namreč usmeril v raziskovanje zdravilstva, še posebej v povezavi z glasbo. Tako danes med drugim sodeluje s kardiologi in drugimi zdravniki, poučuje na fakultetah ter deluje kot zeliščar in glasbeni terapevt. V zadnjih letih je našel zatočišče pri založbi Tzadik Johna Zorna, kjer ima nekaj kvalitetnih izdaj. Z njim ob posebnih priložnostih muzicira tudi v energičnem duetu, občasno pa ga Zorn žal povleče tudi v manj uspešne konfiguracije.

Na koncertni plošči »Bäbi«, ki je posnetek newyorškega koncerta iz leta 1976, se Gravesu pridružita dva še bolj obrobna lika. To sta pihalca Hugh Glover in Arthur Doyle. Vsaj Doyle igra še danes in kljub obskurnosti uživa veliko spoštovanje kot eden najsilovitejših in emancipiranih saksofonistov afro-ameriške free-jazz linije. Glasba, ki jo slišimo na »Bäbi«, že v prvih sekundah izpriča pripadnost in potopljenost v širjave, ki jih Anthony Braxton označuje z izrazi, kot so post-coltranovski in post-aylerjevski kontinuum. Gre za glasbene prostore, ki sta jih kot nekakšni zastavonoši razprla John Coltrane in Albert Ayler in ki jih že od začetka zaznamuje podivjano razraščanje ne-hierarhični in kakofonični koncepciji zvoka naproti. Inherentna divjost, celo nasilnost dogajanja tako spomni na hreščeči kult, poslednji koncertni posnetek Johna Coltranea, »The Olatunji Concert«.

Milford Graves, Hugh Glover in Arthur Doyle na koncertu, ki mu bomo prisluhnili v kratkem, pravzaprav izpostavijo in potencirajo temeljni sestavini ognjenega free-jazz izraza. To sta saksofonski krik in pan-ritmično bobnanje. Pan-ritmičnost je izraz, ki je bil prvotno skovan za bobnanje Rashieda Alija. Njegova igra je namreč predstavljala naslednjo stopnjo razvoja - ali pa odvod, če želite - kompleksne jazzovske poli-ritmije. Slednja se je raztreščila v nekakšno vse-usmerjeno tolkalsko propulzijo. Zato lahko govorimo o pan-ritmičnosti, vse-ritmu. Korenine tovrstne naravnanosti gre gotovo iskati tudi v kompleksnem tkivu izvorov afro-ameriške godbe in tega, čemur nekateri pravijo »heterogeni zvočni ideal« afriških glasb. Milford Graves pa spada med tiste akterje, ki so znali tovrstne hrupne odzvene znotraj jazza najbolj prepričljivo, tako zvočno kot spiritualno, umestiti v neko konkretno linijo afriških kulturnih prvin. O tem tudi sicer Graves rad kaj pove v svojih improviziranih govornih vpadih oziroma zaklinjanjih znotraj koncertov. Teh na plošči »Bäbi« sicer nismo deležni, zato pa lahko slišimo njegovo presunljivo vokaliziranje v vsej svoji surovosti. Prav tako lahko motrimo sublimno prehajanje kaotičnega tolkalskega trušča med sledmi jazzovske tradicije drumseta in bolj srednjeafriško navdahnjenimi vzorci.

Seveda pa tudi pihalca ne skoparita s povsem podivjanim saksofonskim prepihovanjem, ki je v zvočni sliki dostikrat povsem zamazano. Na splošno je igra Doyla, Gloverja in Gravesa izredno groba in neapologetska. Za pretenzije tudi ni časa, saj je čutiti, da celotno dogajanje žene nekaj povsem drugega. Morda ne vemo, kaj to je, eksplozivni rezultat pa lahko jasno slišimo. Prav tako pa je grob in nevšečen tudi sam posnetek, kar le še dodatno podkrepi vtis, da je kakršnakoli konvencionalna glasbenost njihova zadnja skrb. Plošča »Bäbi« je vsekakor eden izmed presežkov zgodovine zvočnih beleženj afroameriških godb. S svojo otipljivo zemeljsko sledjo in hkrati nasilno transcendenco se suvereno umešča v nek historični lok ter ga hkrati ob vsaki sprožitvi raztrešči.


* Marko Karlovčec


Komentarji
komentiraj >>