V zadnjih tednih je na Filozofski fakulteti v Ljubljani odjeknila novica, da bo množici študentov onemogočen študij na drugi bolonjski stopnji, saj programi ne bodo pravočasno akreditirani, kot alternativno rešitev pa so nato ponudili možnost vpisa nepedagoškega programa in nato po merilih za prehod med programi vpis pedagoškega programa. Ta alternativa pa je prinesla s seboj zelo pereč problem programov, ki sploh niso akreditirani.

In kdo je odgovoren za to komedijo zmešnjav? Odgovor na to vprašanje je malo bolj kompliciran, kot se zdi na prvi pogled. Dekan Filozofske fakultete Andrej Černe krivi  Nacionalno agencijo Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu, agencija pa nasprotno pojasnjuje, da so dobili več vlog, kot so jih pričakovali, kar je po njihovem povzročilo zaplete pri postopku akreditacije programov. Krivda je na obeh straneh, še najbolj pa je za nastalo situacijo odgovorna vlada, saj je med ukinitvijo prejšnjega Sveta za visoko šolstvo in zdajšnjo Nacionalno agencijo za kakovost v visokem šolstvu zevala kar dolga praznina, kar je nedvomno povzročilo enormne zastoje v procesu akreditiranja.

Postopek akreditiranja je namreč zelo dolgotrajen proces, pri katerem si zaradi dobrobiti študentov nobena od vpletenih strani ne sme privoščiti niti ene same napake, saj posledice nato trpimo nič krivi študenti. Postopek prve akreditacije traja sedem mesecev in še to pod pogojem, da je vloga za akreditacijo popolna. Pri akreditiranju sodelujejo tudi tuji strokovnjaki, kar zahteva še prevajanje vloge v angleščino. Če pa vloga ni popolna, to pomeni, da se postopek lahko še zavleče, in tako lahko nastane situacija, v kateri se je znašla Filozofska fakulteta. Iz celotnega postopka akreditacije lahko potegnemo logičen zaključek, da je za nastalo zmedo odgovorna vlada s svojim nepremišljenim ukinjanjem uradov in nepredvidevanjem možnih posledic za vpletene strani.

In kaj neakreditacija programov pomeni za študente? Nič dobrega za začetek. Za mnoge to pomeni izgubljeno leto. Za mnoge to pomeni strah in eno leto ugibanja, ali bo njihov izbrani program akreditiran prihodnje leto. Ta vprašanja pa niso aktualna samo za trenutne študente tretjih letnikov prve bolonjske stopnje. Aktualna so tudi za bodoče tretje letnike.

Mnogi, ki jih tretji letnik še čaka, se lahko upravičeno sprašujejo, ali bodo drugostopenjski bolonjski programi na voljo, ko se bodo vpisovali oni. Obstaja namreč bojazen, da nekaterih programov ne bodo izvajali zaradi premajhnega zanimanja, zaradi česar bi lahko ti študenti ostali brez višje stopnje izobrazbe, brez statusa in brez možnosti za zaposlitev. Seveda je to najbolj črn scenarij, katerega uresničitev je malo verjetna.

Sodeč po seznamu akreditiranih in neakreditiranih programov se najslabše piše študentom na Oddelku za slavistiko, kjer sta od petih programov akreditirana samo dva, tretji je še pod vprašajem. Eden takih programov na slavistiki, ki letos ni akreditiran, je bohemistika. Študent bohemistike po končani prvi stopnji ni zaposljiv kader. Vse, kar lahko diplomirani bohemist po končani prvi stopnji počne, je, da spremlja češke medije, se strokovno odzove na problem in se strokovno izraža v ustni in pisni obliki. Na kratko, totalno nezaposljiv kader.

Zaposljivost bohemistom omogoči šele druga bolonjska stopnja, ki jih usposobi za prevajanje in jih tako spremeni v zaposljiv kader. Seveda pa niso samo študenti bohemistike v takem položaju, ta položaj se aplicira kar na vse študente v bolonjskem študijskem procesu.

Nezavidljiva situacija, v kateri se je letos znašla Filozofska fakulteta, naj bo učni primer za ostale fakultete pa tudi za Nacionalno agencijo za kakovost v visokem šolstvu, kako se ne dela. Predvidevanje agencije, kolikšno število vlog naj bi prišlo na njihov naslov, očitno ni pravilno postopanje, saj jih je bilo letos vloženih več, kot so predvidevali v prej omenjeni agenciji, kar je povzročilo ogromne zaostanke pri akreditiranju programov.

Upamo lahko samo, da drugo leto ne bomo poslušali zgodb o neuspešnih akreditacijah, ki so posledica neusklajenosti državnih organov, fakultet in zbirokratiziranosti visokega šolstva. Posledic njihovih dejanj namreč ne nosijo vpletene institucije, temveč študenti, katerih edini cilj je pridobiti stopnjo izobrazbe, ki jim bo omogočila zaposlitev.

Spisala vajenka Lucy, akreditiral Kuki.