Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
JOE PANZNER: Clearing, Polluted (Copy for your Records, 2011) (753 bralcev)
Nedelja, 25. 3. 2012
Žiga Pucelj



Tokrat v oddaji prisluhnite enemu presežkov lanske bere laptopaške muzike...

V oddaji Razširjamo obzorja se tokrat posvečamo plošči Clearing, Polluted, relativnega mladca, Američana Joea Panznerja. Predvsem se je Panzner s svojim izdelkom na mestu v pričujoči oddaji znašel zaradi izjemnosti svojega podviga. Glasba, ki jo je v lanskem letu izdal pri založbi Copy for your Records, je čisti presežek njegovega, pogojno rečeno, žanra. Žanrskost tu ni lahko opredeljiva, gre za hibrid digitalnega noisea, obrobne eksperimentalne elektronike in sodobne kompozicije, ki bo ušesom in predstavam deloval radikalno, hrupno, morda moteče, vzbujajoč nelagodje. Ni pa današnja oddaja - ali sama izdaja - tako tudi motivirana.

Panzner igra računalnik. Računalnik se danes igra na mnogo načinov. Na eni strani imamo tako imenovani odprtokodni software, modularna računalniška okolja, ki zahtevajo izjemen vnos tehničnega znanja in kreativne vrline. Tako igranje prevladuje v krogih obrobnih eksperimentalnih glasb. Široko vzeto je vstop v digitalno sintezo zvoka skozi matematične potenciale računalnika, udejanjene v izbočenju površin zvočnika, pravzaprav grajenje od spodaj navzgor. Drugi, večji del računalniških glasb, v katerega bi grobo lahko šteli tudi Panznerja, pa se vsega skupaj loteva bolj ravninsko. Izvori zvoka so mnogoteri, zunanji sami digitalni napravi, ki je tako predvsem orodje procesa, skozi katerega se maliči zvok v številkah in ustvarja polifonija. Resnici na ljubo, aktualno področje tako igranih glasb ni najbolj odprta stvar pod soncem. Pojavlja se problem tehnologije. Gledano postfestum, tehnologija, ki nezaustavljivo napreduje, omogoča preveč.

Že takoj v prvih minutah se Panzner razpištoli s svojim uvidom v proces digitalnega procesiranja, s katerim oblikuje osupljiv spekter z digitalijo prežetega materiala. Lepota in nasilje vznikata prav iz redko slišane harmonije, ki je ustvarjena med pronicanjem razštevilčenja pokov ter šumov digitalnih procesov in nezaobjemljivo naravo frekvenčnih spektrov vstavljenih zvokov. Izrečeni lok David Tudor-John Cage-Morton Feldman je očiten takoj med prehodom prvotnega finega detajla v brezkompromisen kompozicijski moment, premišljen, smiseln in zelo zelo tehten.

Lani je mojster mnogih računalniških okolij Tom Fürstner v okviru uvoda v simpozij Programiranje družbe izrekel nekaj precej nezgodnih dejstev sodobnih računalniških realnosti. Že izdelana okolja z mnogimi prednastavitvami, kot je na primer Ableton live!, na žalost prispevajo mnogo k nebogljenosti, nekreativnosti in nezanimivosti sodobnih računalniških produkcij. Morda nekoliko pavšalno, pa vendar so te izjave s strani izrazitega podpornika open source logike na vseh področjih računalniških tehnologij naperjena neposredno proti drugemu, prej navedenemu, bolj ravninskemu tipu ustvarjalnega dela z računalnikom. Tako so presežki takega tipa dela res redki, le briljanten umetniški dejavnik lahko razbije generičnost generičnih okolij.

Ravno temu smo priče v primeru Panznerja. Sicer so orodja, ki se jih poslužuje, zares mnogotera. Od izkoriščanja kablovja do Maxovega okolja lloopp, od Live!a do terensko pridobljenih posnetkov. Skrivnost in globina tega briljantnega posameznika tičita v njegovem obvladovanju produkcije - procesiranja in editiranja. Površinskih orodij. Neverjetno je zlitje okoljskih zvokov v zelo elektronsko zveneče krajine. Morda popolnoma nerazpoznavno tu nastopajo procesirana tolkala, vzorci vlakov, pok kablovja...

Joe Panzner je doktor muzikologije, pronicljiv glasbeni kritik, je sošpilavec do nedavno bolj prepoznavnega Mika Shiftleta v duu Scenic Railroads. Tudi novopečeni oče, ki v zadnjem času, morda skozi čustveno zrelost, izkazuje izrazito umetniško dovršenost.

Najbolj presenetljivo pri vsej zadevi je dejstvo novopečenosti Panznerja. V robnih glasbah izkušeno uho ob njegovi glasbi kliče na asociacije izkušenega laptopaškega zapečkarja v srednjih letih, doktorja računalniških znanosti, ki skozi desetletja prodornega eksperimentiranja z elektroniko kulminira v avtorja teh neverjetnih zvočnih skulptur. Panzner vstopa na področje glasbene brezmejnosti. Tako tehnične kot muzikalne, kar je danes še najbolj pomembno. To področje razpira skozi filozofske refleksije na liniji Cage-Deleuze, kopa se v prostranostih čiste sonične materije, v vsej njeni tekstualni raz-pomen-ljenosti. Kliče sistematično delovanje možganov in nizek zvok srčevega pumpanja krvi po telesu. Tistim, ki veste, o čem je tu govora.

Z vsem tem si je Joe nabral kar nekaj pohval ostrejših kritičnih ušes. Kar nekaj občudovalcev v sicer ozki skupnosti sodobnih eksperimentalnih glasb. Verjetno je njegova prisotnost v tukajšnjem dnevnem terminu pretirana in zato se vam opravičujemo. Upamo pa, da ne bo naletel na preveč nejevoljnih ušes. Z besedami, ki jih je izvlekel iz Kevina Drumma v nekem intervjuju: „why advertise and get people to come when, in their right mind, they probably don't want to watch someone play a guitar like a newborn chimp would or listen to a saxophonist sound like a duck being castrated?" Opravičilo torej tistim, ki si mislite take reči, vzemite pa na znanje, nekateri tega ne počno ...

 

 



Komentarji
komentiraj >>