V zadnjih dnevih se je skorajda neopazno zgodil nov in zelo pomemben premik v ameriški zunanjepolitični in vojaški doktrini. Ameriški predsednik je namreč določil povsem nove pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za napad ZDA na neko državo sveta.
V zadnjih dnevih se je skorajda neopazno zgodil nov in zelo pomemben premik v ameriški zunanjepolitični in vojaški doktrini. Ameriški predsednik je namreč določil povsem nove pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za napad ZDA na neko državo sveta. Pri tem sta zanimivi predvsem dve dejstvi – prvič, da so pogoji za vojno, kot jih je definiral »miroljubni« in demokratični Barack Obama celo bolj ostri kot tisti, ki jih je pred napadom na Irak razglasil prejšnji predsednik George Bush, drugič pa to, da svetovni ali »mainstream« mediji te spremembe ameriške politike sploh niso zaznali ali označili kot omembe vredne, prav tako pa niso kritizirali. ZDA so namreč po Obamini napovedi pripravljene naslednjo »preventivno« vojno začeti ne zgolj zato, da bi preprečile nek pričakovan ali verjeten napad na ZDA, kot je to veljalo v skladu z »Bushevo doktrino« preventivne vojne, pač pa preprosto zato, da bi neki drugi državi preprečile pridobitev jedrskega orožja.
Obama je namreč v svojih javnih nastopih zatrdil, da on sam pri onemogočanju Irana, da si pridobi jedrsko orožje, ne bo »izključil nobene možnosti« ter da to »vključuje vse elemente ameriške moči« skupaj z «vojaškimi napori«, kot je vojno nekoliko lepše imenoval Barack Obama. Te izjave so seveda skoraj enake propagandi Busheve administracije pred invazijo na Irak leta 2003. Ameriška administracija je tedaj Irak obtožila, da ima v posesti »orožje za množično uničevanje«, vendar se je na koncu pokazalo, da orožja za množično uničevanje v Iraku sploh ni bilo. Vendar pa ne glede na te izjemno slabe izkušnje z Irakom tudi zadnja ameriška senatna resolucija že omogoča ZDA, da napadejo Iran zgolj v primeru, če bi Iran »razvil sposobnosti«, da razvije jedrsko orožje. Ob tem pa ne smemo pozabiti, da je s tem potencialnih tarč za napad pravzaprav več, saj imajo isto »sposobnost« danes tudi mnoge druge države, na primer Brazilija, Argentina ali Japonska, ki pa še vedno niso izdelale jedrskega orožja.
Ameriški dvojni standardi so še toliko bolj očitni, če opazujemo ravnanje ZDA v daljši časovni perspektivi. Od leta 1945 pa do danes so namreč jedrsko orožje pridobile Sovjetska zveza, Velika Britanija, Francija, Kitajska, Izrael, Indija in Pakistan, leta 2006 pa še Severna Koreja. Tudi Južna Afrika je nekaznovano izdelala šest jedrskih bomb. Nobena od teh držav ni bila napadena. V zvezi z Izraelom se je ameriška administracija kljub jasnim dokazom o jedrskem programu delala nevedno, glede Indije in Pakistana pa ZDA preprosto niso uspele narediti popolnoma ničesar. Vendar pa ameriška administracija tem državam tudi nikoli ni grozila z vojno zaradi »pridobitve sposobnosti« izdelave jedrskega orožja.
Zakaj to dejstvo ni sprožilo zanimanja v zahodnih medijih je prav tako vprašanje, na katerega ni preprostega odgovora. Toda če se primerjajo argumenti, ki jih ponavljajo evropski in ameriški mediji v zvezi z intervencijami v Afganistanu, Iraku ali Libiji se zelo hitro pokaže, da zahodni in “demokratični” mediji kljub zapovedani svobodi večinoma slepo sledijo politiki svoje države. Poglejmo primer Afganistana. Ob sovjetskem napadu na Afganistan so zahodni mediji trdili, da je cilj intervencije vzpostaviti “marionetno vlado” toda sovjetski politiki in generali so trdili, da je bil napad “nujen” zaradi ogrožanja sovjetskih meja in nevarnosti in zato, da se konflikti v državi “ne bi razširili”.
Ko je George Bush dejal, “mi nismo zavojevalci, mi smo osvoboditelji” je pravzaprav citiral sovjetskega generala Varenikova, ki je za CNN trdil, da niso želeli “nikogar zavojevati” pač pa so zgolj želeli “stabilizirati situacijo.” Danes je položaj v Afganistanu popolnoma drugačen, toda le s to razliko, da si zahodne sile poskušajo zagotoviti delovanje marionetne vlade v Afganistanu, to pa opravičujejo z »nujnostjo« in potrebo po preprečevanja terorizma. Razlika je le ta, da so sovjetsko okupacijo zahodni mediji kritizirali, zahodna okupacija pa se izvaja brez resnih medijskih kritik.
Ta zgodba se sedaj ponavlja tudi v primeru Irana. Izrael vsak dan glasneje napoveduje napad na Iran, cene nafte se strmo dvigujejo, v medijih pa se do zadnjih podrobnosti objavljajo zgolj različne analize verjetne izraelske »operacije«, kakor da bi bilo načrtovanje vojne nekaj povsem običajnega in razumljivega. V zvezi s tem bi se bilo verjetno potrebno spomniti na podoben zgodovinski primer, izraelski napad na jedrsko elektrarno v iraškem Osiraku. Izrael je iraško jedrsko elektrarno z reaktivnimi letali napadel 7. junija leta 1981, z enakimi razlogi, kot jih izraelska vlada navaja ob napovedanem napadu na Iran – torej zaradi strahu, da si Iran ne bi pridobil jedrskega orožja. Napad je bil v resnici neuspešen, saj je po poročilih ameriškega novinarja Boba Woodwarda Irak nato še intenziviral svoj jedrski program in v njega vključil novih 5000 znanstvenikov.
V odgovor na ta napad je bila sprejeta resolucija Varnostnega sveta OZN številka 487. Opozorila je, da je bil Irak za razliko od Izraela podpisnik Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja ter poudarila, da bi se vse članice OZN v medsebojnih odnosih morale vzdržati uporabe sile ali grožnje z uporabo sile. Resolucija je v nadaljevanju ostro obsodila »vojaški napad Izraela kot očitno kršitev Ustanovne listine OZN in norm mednarodnega prava.« Od Izraela je Varnostni svet zahteval, da se v prihodnosti vzdrži podobnih napadov in groženj, Iraku pa je priznal pravico do miroljubnega razvijanja jedrske tehnologije ter do povrnitve škode, ki jo je država utrpela zaradi napada. Hkrati je pozvala Izrael, da naj svoje jedrske zmogljivosti prepusti nadzoru Mednarodne agencije za atomsko energijo.
In rezultati? Enaintrideset let pozneje Izrael še zmeraj ni izpolnil te resolucije. Še več, Izrael ne samo da ne dovoljuje nobenega mednarodnega nadzor nad jedrskim orožjem, pač pa sploh ne priznava, da ima jedrsko oborožitev, hkrati pa grozi z novimi napadi na Iran, ki vsekakor je podpisnik Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja. V tako imenovanih »mainstream« medijih člankov o tem seveda ni, če se kakšna resolucija Varnostnega sveta OZN že omenja, pa so to samo tiste, ki jih »demokratični« mediji citirali kot primerne za opravičilo napada na Irak. Gre za resoluciji 1441 in 687, ki so jih tudi slovenski strokovnjaki interpretirali popolnoma v skladu s pričakovanji ameriške administracije, kot podlago za napad na Irak, ki ga je v »koaliciji voljnih« podprla tudi Slovenija.
V britanskem tisku je bil po poročanju strani MediaLens v zadnjem letu napad na Osirak omenjen samo v sedmih člankih, v nobenem od člankov, ki so bili kadarkoli napisani o tej temi pa napad na Osirak ni bil omenjen skupaj z resolucijo 487. To ni seveda ni naključje. Kdor se odloči ponavljati zgodovino, ta jo seveda tudi namerno pozablja.