V četrtek, 22. marca, je v sklopu predavanj Delavsko-punkerske univerze o financializaciji predaval doktorski študent na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani Anej Korsika. Predavanje z naslovom »Kapital, profit in kriza« je posvetil teoretizaciji osnovnih zakonov politične ekonomije in analizi trenutne krize kapitalizma.

Korsika je predavanje začel z reafirmacijo teorije ortodoksnega marksizma. Poudaril je, da pri tej ortodoksiji nikakor ne gre za kako eksegezo svetih spisov, pri kateri verujemo v nezmotljive nauke marksizma. Naprotno, gre za zvestobo Marxovi metodi, ki nam ponuja celovito razumevanje logike kapitala in predstavlja pogoj uspešnosti antikapitalističnega boja. Nadaljeval je s kritiko številnih interpretacij trenutne krize kapitalizma, katerih skupni imenovalec je teza o degeneriranem finančnem sektorju, ki je zaradi odmika od realne ekonomije iztiril normalno delovanje kapitalizma.

Vse tovrstne interpretacije so slej ko prej zbledele v brezplodnih receptih za vrnitev v realno ekonomijo, pri tem pa so ostale slepe za dejstvo, da je imela logika vračanja v realno ekonomijo v preteklosti katastrofalne implikacije. Poleg tega krize niso občasni zunanji ekscesi v sicer gladkem delovanju kapitalizma, temveč je krizna dinamika vpisana v samo normalno delovanje kapitalizma. Zato mora interpretacija krize pokazati, kaj je tisto v kapitalizmu samem, kar proizvaja neizbežnost in ciklično ponavljanje kriz. Pri tem pa ne sme biti osredotočena na neko posebno pojavno obliko kapitalizma niti na posebno etapo v njegovem zgodovinskem razvoju.

V nadaljevanju se je Korsika posvetil teoretizaciji zakona tendenčnega padanja profitne mere, ki ga je označil za temeljni vzrok sleherne krize v kapitalističnem produkcijskem načinu. Logika omenjenega zakona je sledeča: kapitalizem je primarno utemeljen na produkciji profita zavoljo profita samega. Predpogoj za realizacijo profita je ekstrakcija presežne vrednosti. V interesu razreda kapitalistov je, da ta presežek konstantno povečujejo in posledično skušajo realizirati čim večje profite. V tem početju posamezne kapitaliste spodbujajo in omejujejo medsebojni konkurenčni odnosi, v okviru katerih prihaja do konstantnega tehničnega razvoja preko uvajanja novih tehnologij.

Tehnološka inovacija lahko sicer na kratek rok in v določenih primerih dvigne profitno mero, a ko novo tehnologijo uvedejo vsi kapitalisti, se profitna mera nujno zmanjša. Zato prav zaradi delovanja zakona tendenčnega padanja profitne mere kapitalizmu nenehno grozi problem hiperakumulacije kapitala oziroma hiperprodukcije blaga. Na ta način do krize privede normalno delovanje kapitalizma.

Korsika se je nato obregnil ob eno izmed največjih kontroverz v marksistični teoriji - transformacijski problem. Že precej zgodaj v zgodovinskem razvoju marksizma je postalo splošno sprejeto dejstvo, da Marxova teorija ni notranje konsistentna, da trpi za transformacijskim problemom pretvorbe vrednosti v cene, ki ga Marx ni uspešno razrešil. Glavni problem vseh dokazov o nekonsistetnosti po Korsiki tiči v eni interpretacijski napaki, simultanizmu, to je pristopu, ki predpostavlja, da so vnosi in iznosi v produkcijskem procesu valorizirani istočasno. Vendar simultanizem preprosto ni združljiv z Marxovim temeljnim uvidom, da vrednost določa delovni čas. Namesto tega nas simultanizem vodi v fizikalizem, zmotno idejo, da so vrednost, cene, mezde, profiti določeni preko fizikalnih kvalitet, kot so tehnologija in realne mezde.

Transformacijskemu problemu se je Korsika posvetil, ker se neposredno vpisuje v samo razumevanje trenutne krize. Eden ključnih razlogov, zakaj na polju marksističnih analiz vladajo različne interpretacije krize, tiči v različnih razumevanjih profitne mere. Nekateri marksisti profitno mero razumejo kot trenutno stopnjo profita, medtem ko Andrew Kliman, na katerega se je oprl Korsika, poudarja, da praktično vsi drugi, tako poslovni svet, ekonomski učbeniki kot tudi Marx izhajajo iz zgodovinske profitne mere. Vendar navkljub temu avtorji, ki pristajajo na valorizacijski simultanizem, profit zmotno merijo z vidika trenutnih stroškov, kar jih privede do zaključka, da profitna mera v zadnjih desetletjih ni padala, temveč si je z neoliberalizmom celo opomogla.

V nasprotju z njimi je Korsika zagovarjal tezo, da tudi trenutne krize ne moremo razumeti drugače kot preko zakona padanja profitne mere. Ta je namreč v ozadju trenutnih problemov kapitalizma, ki predhodijo pojavom neoliberalizma, rasti dohodkovne neenakosti in financializacije. Namesto da v slednjih pojavih vidimo vzroke za krizo, je po Korsiki v njih treba videti učinke krize. Kriza se sicer lahko pojavlja skozi številne variacije, vendar je tisto, kar vztraja in ostaja nespremenjeno, sam sistem, ki neizbežno proizvaja krize. Z različnimi politično-ekonomskimi ukrepi lahko krizo sicer odlašamo in prestavljamo v prihodnost, a znotraj obstoječe družbene formacije se ji ne moremo izogniti. Iz tega teorestkega uvida je Korsika deduciral logičen političen sklep - vsi reformni pristopi, kot so denimo nacionalizacija, regulacija in večja dohodkovna enakost, se v končni instanci lahko raztopijo le v dve skrajni, nasproti si stoječi razredni stališči, v komunizem ali barbarstvo.

Naslednje predavanje Delavsko-punkerske univerze iz cikla »Financializacija« bo 29. marca, ko bo na sporedu predavanje Jana Toporowskega z naslovom »Financializacija: nova doba ali stara zgodba«.

Poročilo je napisal Sašo Furlan.

Video predavanja:

Anej Korsika: Kapital, profit in kriza from Mi smo univerza on Vimeo.