Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Ekspedicija Pajka po prostorih bližin in odtujitev (647 bralcev)
Četrtek, 29. 3. 2012
Sonja Zlobko



Festival Pajek se je to leto predstavil malo drugače; če je Pajkove lanskoletne dni pospremil mali performativni kolaž, se je letos zgodilo vse naenkrat. Naenkrat oziroma At once pa je naslovljen tudi performans. Zavedajoč se redukcije števila predstav v nasičenost enkratnega dogajanja, so se performeji odločili zasnovati predstavo, katere intrige so izhajale ravno iz dotičnega dejstva. Kaj se torej zgodi s prostorom, ko ga invazira nasičena koncentracija ljudi? Nenazadnje pa tudi – kaj se zgodi z ljudmi?

Po letošnjem premiernem predstavljanju mednarodnega Festivala Pajek v Bruslju so se performerji pokazali tudi v Ljubljani, v Španskih borcih. Sledili so še obiski Aten, Zagreba in v jutrišnjem dnevu Francije. Kot se v knjižici z zbranimi intervjuji sodelujočih, ki jih je zbrala in uredila Andreja Kopač, nenavadno izrazi eden izmed performerjev Matej Kejžar, je v današnjem času najbolj radikalna stvar, ki jo posameznik lahko napravi, prav ta, da postane globalno poznan. Po gostovanjih sodeč Pajek cilja v omenjeno tarčo - mednarodno kolaboracijo performerjev, ki vstopajo v svet.

Kontekst mednarodno prepoznavnega festivala torej ostaja isti, a letošnji Festival Pajek se je v Španskih borcih predstavil malo drugače. Če je Pajkove lanskoletne dni pospremil mali performativni kolaž, se je letos zgodilo vse naenkrat. Naenkrat oziroma At once pa je naslovljen tudi performans. Zavedajoč se redukcije števila predstav v nasičenost enkratnega dogajanja, so se performeji odločili zasnovati predstavo, katere intrige so izhajale ravno iz dotičnega dejstva. Kaj se torej zgodi s prostorom, ko ga invazira nasičena koncentracija ljudi? Ne nazadnje pa tudi – kaj se zgodi z ljudmi?

Šest plesalcev ali trije dueti; Matej Kejžar–Leja Jurišić, Julien Monty–Michael Pomero in Petra Hraščanec–Aleksandra Janeva Imfeld, je na odru Španskih borcev konceptualno lociralo koordinate prostora in iskalo medsebojno bližino. Četudi se omenjeni konceptualizaciji predstave lahko pripiše nedorečenost, površnost, sta v eksponentnem razvoju sovplivanja kategoriji vendarle zarisali berljivo linijo in prišli do izraza v hitrih premenah kolizije ali simultanosti gibov in prostorskih določitev.

Torej, prvič – lociranje koordinat prostora ali označevanje teritorija. Prostor nastaja v predstavi s srečevanji, ki zahtevajo približevanja in umike. A povratno, vzajemno prostor postavi zahtevo, ki narekuje njihova medsebojna vplivanja. S premiki, ki so jih performerji izvajali na plesnem prizorišču, se je spreminjala forma prostora, tako da so se varno začrtane koordinate duetov ob prisotnosti vseh performerjev na prizorišču razbijale in izničevale. S tem pa so se individualizirale in na novo sestavljale tudi vnaprej določene relacije med dueti.

Slednje že namiguje na konceptualno zasnovo iskanja bližine, ki je sidriščila v sosledju nereferenčnih plesnih prizorov in njihovih repeticijah, tako posamično kot v prisotnosti vseh. Ali so repeticije funkcionirale kot ekspedicija za sovpadanja in bližine ali v konfliktu neke esencialne drugosti posameznika, je bilo mogoče zaznati samo v primeru, ko je prizorišče pripadalo enemu duetu. V trenutkih prisotnosti vseh performerjev pa hkratnih prizorišč velikokrat ni bilo mogoče zaznati, saj je nasičenost bližin oziroma odtujitev motila osredotočenost.

In ravno takšna motnja osredotočenosti je zasnovo plesne predstave Naenkrat postavila v izjemno ambivalentno sfero razumevanja. Kajti v tem trenutku spreleti nehvaležno vprašanje, ali je videno dejanski trening za gledalca, kar ob gledalčevem prijetnem adrenalinskem izzivu inherentno vedno nosi potenciale pretencioznosti, ali zgolj manko nekakšnega občega občutka prisotnosti – stanja, ki pač vedno pusti grenak priokus. Izviseti na tej nihajoči amplitudi pa je suma sumarum relativno nehvaležno. Tudi inkorporacija svetlobnih inštalacij, ki v statičnosti delujejo predvsem pomirjajoče, in glasbenih vložkov, ki so predstavljali edino referenčno naracijo določenih duetov, ni pomirila zadrege, v kateri se znajde gledalec.

Torej bi lahko povzeli srž dogajanja kot iskanje komunikacijskih možnosti kolaboracije, ki, kot verjetno velikokrat tudi v življenju samem, ostane ujeta v konceptualni zasnovi.

Komunicirati je v Španskih borcih poskušala Sonja Zlobko.



Komentarji
komentiraj >>