Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Uroš Zupan: Visoko poletje na provincialnih bazenih (843 bralcev)
Petek, 30. 3. 2012
Anja Radaljac



Majhne reči, ki povzročajo velika vznemirjenja, brezčasnost bivanja, resničnost vzporednih svetov, utemeljenih na domišljiji. Intimni spomini, ki učinkujejo presenetljivo univerzalno ...

Majhne reči, ki povzročajo velika vznemirjenja, brezčasnost bivanja, resničnost vzporednih svetov, utemeljenih na domišljiji. Intimni spomini, ki učinkujejo presenetljivo univerzalno. Sreča trenutka, ko se pouk prekine in se, vedno na spomlad, kot ptica selivka vrne v šolo fotograf. Glasba, ki podprta z občutkom vedno znova riše risbe istih obrazov, privablja pred nosove iste vonje in pred srce vedno iste občutke. Majhne otroške kraje, prisvajanje starih stripov v sosedovi kleti, kasneje prisvajanje gramofonskih plošč.

Visoko poletje na provincialnih bazenih, druga zbirka esejev Uroša Zupana, ki je izšla v letu 2011 pri LUD Šerpa, odstira pogled notri, pogled v Zupanovo otroštvo, v njegovo mladost, njegovo osebno preteklost. Eseji vsakokrat znova ponujajo razlikovanje med tistim minulim in tem sodobnim, pri čemer je v besedilu mogoče čutiti nemalo nostalgičnih not. Zupan večkrat izpostavi trud, ki ga namenja podoživljanju, s tem pa tudi ponavljanju preteklosti. Včasih si še kupi avtomobilček ali dva, prerisuje ilustracije in se vrača na bazen, kjer je v otroštvu preživljal poletja.
Zupan preteklosti ne problematizira, ujeta je v nekakšen rožnat želatinast mehurček, vidi jo jasno, a vso rožnato, pri tem pa je tesno, neprodušno zaprta, nikoli več se je ne bo mogel dotakniti, je ponovno doživeti, čeravno jo stalno podoživlja.

Postavlja se vprašanje, ali gre pri minljivosti v Zupanovih esejih za zgodovinsko ali bolj osebno, intimno minljivost, kajti tudi v drugem času rojen, od drugih iger, knjig in glasbe vzgajani bralec se ob Zupanovih esejih večkrat zaloti pri tihem vzklikanju: »Da, res je bilo tako!« ali pa: »Oh, ja! Tega se tudi jaz spomnim, to smo tudi mi počeli.«

Zbirka esejev bralca nujno postavlja v čas njegove lastne mladosti, njegovih občutkov, drobnega veselja, občutka brezčasnosti. Ker Zupan v svojih besedilih ni političen, so teksti toliko bolj univerzalni. Vprašanje zgodovinskosti, objokovanja minulih, politično boljših časov, se tako umika intimni zgodovini, osebni rasti, spremembam mišljenja in dojemanja, skozi katere gre vsak posameznik edinstveno in hkrati univerzalno.

Eseji prevprašujejo pojem avtorefleksije, ki se razvija ob branju, pa ne le knjig, temveč tudi stripov, ki naj bi, kot so opozarjali pedagogi v Zupanovem času, trajno uničevali možgane. Avtorefleksija je tisto, kar kar najmočneje veje iz vsakega eseja zbirke. Avtorefleksija kot zmožnost premišljati svojo preteklost, svoja občutja, dojemanja, razmišljanja. Avtorefleksija kot tisto, kar nam omogoča podoživljanje preteklosti in kritično presojanje samega sebe. Zupan v enem od esejev zapiše, da nas nekoč, v nekem trenutku vse preraste čas, kot nova koža preraste staro rano. Da ostanemo v preteklosti in ne sledimo več sedanjosti.

V tem smislu je nostalgičnost, podoživljanje preteklosti, avtorefleksija kot nenehno premišljanje samega sebe nekakšen zid, ki nas ločuje od sedanjosti, nam onemogoča, da bi ustvarjali nove spomine, take, ki se jih bomo ponovno spominjali čez desetletja. Avtorefleksija zato ne sme ponikniti v poveličevanje starega, temveč bi morala ostati krtičino presojanje samega sebe in lastne zgodovine. Ostati moramo stalno krvaveče rane, ostati moramo v koraku, ne samo s časom, predvsem sami s seboj. Na to avtor ne opozarja, nekonflikten odnos do preteklosti neprijetno bije v želatinasto zazibanost v lastno preteklost, ki se nam ponovno razprostre ob branju Zupanove esejistike. Ob tem lahko morda celo zapademo pod vpliv nekritični misli, da je bilo nekoč vse drugače, morda res ne v političnem, temveč v intimnem smislu, vendar takšna misel zaradi svojega odmika od javnega ni nič manj destruktivna.



Komentarji
komentiraj >>