Torek, 3. 2. 2004
polonap
Zagrebški kantavtor MILAN MANOJLOVIĆ-MANCE se po odličnem nedavnem ljubljanskem nastopu predstavlja v Tolpi bumov z najnovejšim, tretjim albumom, ki prinaša dobro mero zabave in odštekancij, znanih s prejšnjih dveh albumov (»Čovjek iz Katange«, 1995, in »Plavi bar«, 2000). Tudi tokrat so v ospredju MANCEJEVA utrgana besedila, besedne igre in govorni vložki, električna kitara, na katero se spremlja, pa je (če karikiramo) le nujno zlo, da je temu, kar počne, mogoče reči godba.
Vseeno je album nekoliko bolj čvrsta celota od predhodnih dveh, k čemur pripomore spremljava IGORJA PAVLICE (trobenta, spremljevaln vokal), DAMIRJA PRICE (saksofon, električni klavir), HRVOJA NIKŠIĆA-NIKŠE (analogni sintesajzerji), VIKTORJA KRASNIĆA (tolkala) in KORNELA ŠEPERJA (»sitni zvuci«).
Sredi devetdesetih let je zagrebški kantavtor MILAN MANOJLOVIĆ-MANCE začel nastopati po najrazličnejših neetabliranih koncertnih prizoriščih domačega mesta. Glas o njegovi odštekani odrski pojavi in odpiljenih komadih, ki jim bi le stežka našli podobnosti v godbi kantavtorjev nekdanje Juge, se je kmalu začel širiti med lokalnimi ljubitelji drugačnih godb, in MANCEJEV status je kaj kmalu prerasel v kultnega.
Konec lanskega leta je 43-letni MANCE pri Zvuku Močvare objavil novo, tretjo ploščo, Melodije sobe i predsoblja. Zbirka enaindvajsetih komadov je nadaljevanje in korak dlje od prvih dveh albumov, Čovjek iz Katange iz leta 1996 in cd-ja Čovjek iz Katange/Plavi bar iz leta 2000, ki sta s svojo inovativnostjo na novo definirala pojem kantavtorstva.
Komadi, kot so Šangaj, Dva, Rajka, Javorova grana ali Carinici narkomani, so postali pravi underground hiti in stalni repertoar kantavtorjevih živih nastopov.
V ospredju plošče Melodije sobe i predsoblja so ponovno bizarne zgodbe, čez in čez prepletene z besednimi igrami, ki jih MANCE pripoveduje pred, med ali po komadih, ali pa jih odpoje na svoj edinstven, trpeč, žaloben način, pripeljan do tiste točke pretiravanja, da ga ni mogoče jemati resno. Ob tem za spremljavo služi brenkanje po sposojeni električni kitari, k čvrstosti izraza pa, za razliko od prvenca, in druge plošče, kjer spremljava še ni tako izrazita, pripomorejo prispevki IGORJA PAVLICE (trobenta, spremljevalni vokal), DAMIRJA PRICE (saksofon, električni klavir), HRVOJA NIKŠIĆA-NIKŠE (analogni sintesajzerji) ter članov ŠUMSKEGA, VIKTORJA KRASNIĆA (tolkala) in KORNELA ŠEPERJA (»sitni zvuci«).
KORNEL je tudi človek, ki MANCEJU stoji ob strani že od vsega začetka: pri njegovi založbi Kekere Aquarium sta izšla prva dva albuma, pomaga pa mu tudi pri koncertih.
Tudi zadnji album je Zagrebčan, kot je že v navadi, posnel v zasebnih stanovanjih, tokrat na treh lokacijah, zaradi česar je na posnetkih slišati lajanje psa, drsanje po parketu in podobne zvočne dodatke, ki na trenutke ustvarijo domačo atmosfero.
MANCE je poskrbel tudi za oblikovno plat plošče, saj se sicer ukvarja s slikanjem. Dokončal je namreč študij na zagrebški likovni akademiji, smer grafika, in bil v zgodnjih osemdesetih član umetniške ekipe ZZOT, ki se je ukvarjala s teatrom, oblikovanjem, stripom in multimedijo, ime pa je dobila po zvoku, ki nastane »ob pritisku na vesoljsko pištolo, ki zadene stvari in nasprotnike, predmete in ljudi.«
Če je naslov albuma Plavi bar nekakšna aluzija na BRECLJEV komad Zločin v rdečem baru, se je MANCE na novi plošči BRECLJU poklonil v komadu Vila, v kateri poje »Berem časopis, berem brez slasti.« BRECELJ je namreč ena redkih vzporednic, ki jih lahko povlečemo s početjem MILANA MAJNOLOVIĆA, še posebej, ko si ga ogledamo v živo, kjer se izraža njegov celoten godbeno-pesniško-improvizacijski potencial.
Del občutja, ki ga MANCE ustvari v živo, se održa tudi na albumu, ki je poln njegovih komentarjev, napovedi, pripovedi, monologov kar tako, poslavljanj - pa najsibo o študentu-absolventu in njegovem neznanem profesorju, o mobitelih, sadnih sokovih…
Ko poslušamo MANCEJA, torej same melodije in veščina igranja na kitaro niti niso toliko pomembne, kot je bistveno to, da poslušamo, kaj nam sporoča: ravno teksti in improvizacija namreč MANCEJA predstavljajo v njegovi najzabavnejši podobi.
Med dvajsetimi skladbami ni enostavno izločiti najbolj izstopajočih, saj je vsaka zase nekaj posebnega. Vseeno naj omenim osebne favorite: skladbe Višnja (tudi RŠ hit prejšnjega tedna), Sevho, Sve će biti dobro in Eleveš.
MANCETOVO ploščo Melodije sobe i predsoblja bomo poslušali v celoti z izjemo 15. pesmi (Svetiljka), ki jo izpuščamo zaradi časovnih omejitev. Pesmi si bodo sledile v naslednjem vrstnem redu: Nemam ništa da ti dam ~ Bura ~ Eleveš ~ www.otme.com ~ Sve će biti dobro ~ Malene ulice ~ Višnja ~ Budim se u pola dva ~ Sevho ~ Student-absolvent ~ Zašto nisi došla na ples ~ Kisele kiše ~ Puno me pitaš ~ Sedam dana ~ Vrijeme ~ Novi štim ~ Vila ~ Na moru smo svi! ~ Odlaze stari, dolaze mladi in Laka noć.
Komentarji
komentiraj >>