Po ponovnem uvajanju analognih elektronskih instrumentov v devetdesetih v postorocku in celo mainstreamu (LENNY KRAVITZ) ter petdesetletnici izuma Moogovega sintesajzerja se vračamo k začetkom analognih električnih sintesajzerjev in njihovemu izumitelju ROBERTU MOOGU.
Predstavili bomo MOOGOVO delo in glasbo (tako eksperimentalno kot rokovsko) iz šestdesetih in sedemdesetih let, v kateri lahko slišimo Moogove instrumente.
Nekatere izmed zasedb in glasbenikov, ki jih bomo vrteli: WALTER/WENDY CARLOS, TONTO’S EXPANDING HEADBAND, THIRTEENTH FLOOR ELEVATORS, THE BEATLES, ROLLING STONES, ISAO TOMITA, TANGERINE DREAM, POPOL VUH, CLUSTER, KLAUS SCHULZE, EMERSON, LAKE & PALMER, RICK WAKEMAN, SUN RA, FRANK ZAPPA,…
Kaj imajo skupnega EMERSON, LAKE AND PALMER, BEATLI, BEACH BOYS, CLUSTER, TANGERINE DREAM, TONTO'S EXPANDING HEADBAND, 13th FLOOR ELEVATOR, RICK WAKEMAN, STEROLAB, MIHA KRALJ, LAIKA, TORTOISE, LENNY KRAVITZ in MOUSE ON MARS? Čeprav ne tako zelo očiten, zlasti ne ko omenjamo LENNYJA KRAVITZA, je sintetizator Moog, ki so ga vsi našteti s pridom uporabljali pri ustvarjanju svoje godbe. MOOG so najprej uporabljali eksperimentalni glasbeniki/skladatelji, ob koncu šestdesetih in v sedemdesetih je postal priljubljen instrument progresivnih rokovskih skupin, zvezdniških zasedb à la ROLLING STONES, THE BEATLES, 13th FLOOR ELEVATORS, pojavljal pa se je tudi v jazzu. V času, ko je prevladovala ideologija neslutenih tehnoloških razsežnosti, je Moog proizvajal kozmične, nezemeljske zvoke, s svojo podobo zapletenih naprav pa je to ideologijo le še spodbujal. V svojem času je veljal za visoko tehnologijo, vendar pa Moogove »mašine« danes dojemamo kot nerodne in primitivne. Pozneje so jih namreč nadomestili bolj sofisticirani sintetizatorji. Zaradi specifičnega zvoka pa so ga v devetdesetih - predvsem minimoog – znova začeli uporabljati postorokerji, ki so odkrili njegove nove razsežnosti. STEREOLAB, LAIKA, TORTOISE in FLOWCHART so le najbolj znani med njimi. Razliko med Moogovimi sintetizatorji in njihovimi poznejšimi različicami opisuje TIM GANE iz STEREOLAB:
"Od sedemdesetih dalje se je spremenila celotna ideja, ki je stala za prvotnimi sintetizatorji. Instrumentov niso več uporabljali za to, da bi z njimi ustvarjali lastne zvoke, ki so bili nekaj posebnega, ampak so z njimi začeli posnemati zvoke kitare ali violine ali klavirja. V tem se Moogov sintetizator loči od sodobnih različic."
IZUMITELJ ROBERT MOOG
ROBER MOOG, rojen leta 1934 v New Yorku, se je kot otrok učil klavir, v najstniških letih pa se je začel za hobi učiti sestavljati teremine, elektronske zvočne instrumente, ki so jih v petdesetih let uporabljali za podlago znanstveno fantastičnih filmov in grozljivk. Po diplomi iz fizike in elektrotehnike in med pripravljanjem doktorata iz fizike je leta 1963 služil denar s prodajo doma narejenih tereminov. Eden od njegovih odjemalcev pa je bil tudi HERBERT DEUTSCH, eksperimentalni skladatelj, čigar raziskovanje je MOOGA spodbudilo k temu, da je naslednje leto sestavil svoj prvi modularni sintetizator, ki ga je poimenoval po sebi. Predstavil ga je na konvenciji Zveze tonskih tehnikov oktobra 1964 in nemudoma začel prejemati naročila. Do poletja 1965, ko je diplomiral, je podjetje R. A. Moog Co. proizvedlo več modularnih sintetizatorjev, ki so jih večinoma pokupili eksperimentalni skladatelji in raziskovalci (na primer s Centra za elektronsko glasbo na Univerzi Columbia-Princeton). Naročniki si sprva niti niso želeli klaviatur, temveč so želeli zvok proizvajati in oblikovati s pomočjo gumbov in se izogniti kakršni koli povezavi s konvencionalno klasično glasbo.
PREDHODNIKI MOOGA
Konec šestdesetih let je ROBERTU MOOGU uspelo z analognim električnim sintetizatorjem osvojiti komercialno tržišče. MOOG pa ni bil prvi, ki se je ukvarjal s podobnimi eksperimenti. Njegov neposredni predhodnik je kanadski elektronski eksperimentator HUGH LA CAINE, ki je leta 1945 izumil električni sintetizator, vendar s svojim izumom ni doživel širšega priznanja. Pod LA CAINE-ovim vplivom in pod vplivom dela ruskega fizika LEA THEREMINA, ki je v dvajsetih letih izumil že omenjeni teremin, je komercialno tržišče osvojil šele MOOG, ki se je vtihotapil v najrazličnejše žanre popularne in eksperimentalne glasbe. Razlogi za uspeh se skrivajo v velikosti, stabilnosti in v načinu rokovanja z instrumenti – bili so prvi, ki jih je bilo mogoče brez večjih težav prenašati naokoli, saj so bili njihovi predhodniki gigantski. Stabilne komponente, opremljene s tranzistorji, so zmanjšale velikost komponent za proizvajanje zvoka in proizvedle stabilne oscilatorje. Upravljanje z milijardo možnih zvokov, ki jih lahko proizvedejo sintetizatorji, pa je bilo večji izziv.
Zasledovanje Moogovih korenin nas pelje še nekoliko dlje v preteklost, do CAHILLOVEGA telharmoniuma iz konca 19. stoletja. CAHILLOVA ideja je bila v osnovi identična MOOGOVI: uporabiti je želel kombinacijo naprav za produciranje in moduliranje tonov, s katero bi iz posameznih komponent pridobil zvoke.
POSEBNOSTI MOOGOVEGA SINTETIZATORJA
Pred izumom MOOGOVEGA sintetizatorja je bilo mogoče instrumente za ustvarjanje elektronske glasbe upravljati z ročnim uravnavanjem gumbov, ki so neposredno vplivali na produkcijo zvoka, prihajajočega iz naprave. Ta metoda je bila zapletena zato, ker jo je bilo težko izvajati, saj je vsaka posamezna komponenta sistema (več oscilatorjev, filtrov in drugih naprav) zahtevala natančno ročno uravnavanje, s katerim je bilo mogoče reproducirati določen efekt.
Moog je bil prvi, ki je ugotovil, kako lahko analogne glasbene instrumente uporabljamo s pomočjo elektrike. Istočasno sta se s to metodo neodvisno ukvarjala DONALD BUCHLA v ZDA in PAUL KETOFF v Italiji, vendar njuni instrumenti niso dosegli komercialnega uspeha Moogovih invencij.
Moogov sintetizator je bil oblikovan kot modularna naprava s samostojnimi, a med seboj povezljivimi komponentami, ki so proizvajale in modulirale zvoke. V električni napravi s pomočjo električnega toka nadzorujemo INPUT vsake posamezne komponente, s čimer spreminjamo OUTPUT signal. Električni tok je natančen in hiter, aktiviramo pa ga lahko s tipkovnico, s pomočjo katere je mogoče analogni sintetizator dosti enostavneje upravljati. Tipkovnica pošlje električni signal v sintetizatorjev oscilator, ki proizvaja zvok, in mu s tem sporoči, kateri ton naj proizvede.
Sintetizator je bil ustvarjen predvsem kot način za proizvajanje glasbe med komponiranjem, ki je vključevalo snemanje na magnetofonski trak. Skladatelj je mooga uporabil, da je na magnetofonski trak zbral zanimiv zvočni material, ki ga je nato zmiksal, ponovno zlepil, ter pri tem izkoristil možnosti, ki jih ponuja večkanalno snemanje. Ena njihovih glavnih značilnosti pa je bila tudi ta, da niso bili polifonični, kar pomeni, da nanje ni bilo mogoče igrati akordov. Obenem ni obstajal pravi ali napačen način uporabe mooga: ni kombinacije akordov ali nastavitve gumbov, ki bi ga lahko kakor koli poškodovali. Res pa je, da nekatere kombinacije ne proizvajajo nobenega zvoka in je zato uporaba omejena.
MOOGOVA KONKURENCA
Moogov uspeh je spodbudil druge eksperimentatorje, ki so se podali na komercialno tržišče s svojimi modeli analognih elektronskih sintetizatorjev. Revolucionirali so dizajn sintetizatorjev, instrumenti so postali dostopnejši, iz studijev so se začeli seliti v domače okolje skladateljev in glasbenikov. Možnosti za proizvajanje elektronske glasbe pa so danes postale splošno dostopne, poceni in enostavne.
Konec 70-ih so začeli sintetizatorji vključevati vnaprej posnete knjižnice zvokov, notne vzorce, ki jih je bilo mogoče programirati, postajali so vedno enostavnejši za prenašanje. Kot taki so bili vse bolj primerni za žive nastope. Danes so sestavni deli sintetizatorja še mikroračunalniki, RAM, programska oprema za sintetiziranje, miksanje, vzorčenje, skladanje in snemanje zvokov.
RABA MOOGA V AVANTGARDNI IN KLASIČNI GLASBI
Skladatelj in glasbenik WALTER CARLOS (rojen leta 1939, po spremembi spola WENDY CARLOS) je proslavil Moogov sintetizator, ko je leta 1968 objavil ploščo Switched on Bach, na kateri je z moogom predelal BACHA. Za to milijonsko uspešnico je prejel tri grammyje. Dr. ROBERT MOOG je na ovitku plošče leta 1968 med drugim zapisal:
"Elektronska glasba se je začela kot estetski eksperiment, v katerem so zgodnji skladatelji elektronske glasbe dopuščali, da so osnovni postopki in preprosti materiali “klasične” elektronske kompozicije diktirale obliko in vsebino njihove glasbe. Dosežki Walterja CARLOSA na tej plošči pa kažejo več kot zgolj na virtuoznost v elektronskem mediju. CARLOS je dokazal, da je elektronska glasba povsem primerna za reproduciranje tradicionalne glasbe, in na ta način je elektronski medij pripeljal v glasbeni mainstream."
WALTER CARLOS se je začel z elektronsko glasbo intenzivneje ukvarjati med študijem fizike in glasbe. Na Univerzi Columbia, kjer so ustanovili prvi center za elektronsko glasbo, je študiral z drugimi pionirji elektronike, kot sta OTTO LUENING in VLADIMIR USSACHEVSKI, ki so v zgodnjih šestdesetih igrali za izbrano občinstvo Centra za elektronsko glasbo. V tem času so bili sintetizatorji pravzaprav v domeni institucij in tisti, ki niso bili del institucij, so le stežka dobili priložnost preizkusiti te nenavadne zvočne škatle. Šele z moogom so postale dostopne trgu in širšemu občinstvu. Carlos je po diplomi delal kot tonski tehnik in začel uporabljati Moogove instrumente; poleg plošč Switched on Bach 1 in 2 je napisal in odigral glasbo za KUBRICKOVO Peklensko pomarančo (ki jo je pred kratkim predelal, tako da je glasbo združil z gotsko mašo), na albumu Sonic Seasonings pa je leta 1972 začel vpeljevati ambientalne oblike novodobnih godb. Razen po klasični glasbi poznamo WALERJA oziroma WENDY CARLOS tudi po horror glasbi iz KUBRICKOVEGA filma The Shining in za Disneyjev film Tron (1982), kjer je povezal simfonični orkester z digitalnimi in analognimi sintetizatorji. V osemdesetih je sodeloval z WEIRDOM AL YANKOVICHEM v parodiji na PROKOFJEVO Peter in volk, bil pa je tudi med prvimi, ki je uporabljal tehnologije MIDI in SMPTE, ki sta omogočali natančnost in človeškost, organskost zvoka.
Njegove najpomembnejše plošče so večinoma predelane izšle na cd-ju, ob tem je znan po številnih tehnoloških inovacijah, med njegovimi hobiji pa je tudi opazovanje sončnih mrkov, astronomija, fotografija, film, knjige, dobra hrana in podobno.
V klasični glasbi je mooga uporabljal tudi ISAO TOMITA (Tokio, 1932). Preden je dobil v roke ploščo Switched on Bach, je bil uveljavljen skladatelj klasične glasbe. Leta 1974 je svoje eksperimente z analognim sintetizatorjem moog 3 objavil na dobro prodajani plošči Snowflakes Are Dancing, na kateri je predelal najbolj znane kompozicije Clauda Debussyja, za ploščo pa je prejel tudi grammyja. Pozneje se je lotil STRAVINSKEGA, GRIEGA, MUSORGSSKEGA in drugih skladateljev klasične glasbe.
Med avantgardnimi skladatelji – uporabniki mooga sta bila še BEAVER & KRAUSE, prvi sintetizatorski ansambel pa se je imenoval MOTHER MALLARD. Leta 1969 jo je v New Yorku ustanovil DAVID BORDEN. Sprva je bila predvsem koncertna zasedba, ki je izvajala elektronske različice klasičnih kosov TERRYJA RILEYA, ROBERTA ASHLEYA in PHILIPA GLASSA. BORDEN je delan kot domači skladatelj ITHACE, newyorške akademske četrti, kjer je začel zasledovati razvoj sintetizatorske tehnologije Boba MOOGA. Pozneje je Moogove instrumente tudi testiral, ne da bi imel pri tem kakršno koli znanje o analognih sintetizatorjih. V zasedbi je poleg BORDENA deloval še STEVE DREWS in pozneje še LINDA FISHER, ki jo je nato zamenjala JUDY BORSCHER. Prve posnetke so naredili leta 1970, izšli pa so na albumu MOTHER MALLARD’S PORTABLE MASTERPIECE CO. tri leta kasneje. Izdali so še ploščo Like a Duck to Water, nato pa počasi razpadli. V devetdesetih so se ponovno združili za nekaj živih nastopov, pred štirimi leti pa so objavili retrospektivni cd, ki zajema obdobje med letoma 1970-1973.
MOOGOVI ZAČETKI V POPULARNI GLASBI
V popularni glasbi je moog med prvimi uporabljala teksaška acid-rock skupina 13TH FLOOR ELEVATORS, ki je delovala med letoma 1965 in 1968. V svojih začetkih je igrala garažni rock, v svojo glasbo pa je pozneje vključevala tako folk melodije kot tudi psihedelične zvoke.
Tudi BEATLI so eksperimentirali z zvokom. Plošča Revolver iz avgusta 1966 je v tem pogledu ena najbolj reprezentativnih, na njej pa ne eksperimentirata le LENNON in McCARTNEY, pač pa tudi GEORGE HARRISON, ki je na tem albumu začel uvajati indijske zvoke. Besedila na plošči so psihedelična, deloma pobrana iz knjige The Psychedelic Experience TIMOTHYJA LEARYJA in iz Tibetanske knjige mrtvih. Najbolj eksperimentalni in psihedelični posnetek na plošči je skladba Tomorrow never knows, na kateri so uporabili številne zvočne efekte in manipulacijo s trakovi. Pesem je nenavadna tudi zato, ker njena struktura ni tipična verz-prehod (most) – refren, v njej pa ob tem manjkajo tudi tipični rifi.
Kot zanimivost: GEORGE HARRISON je maja 1966 objavil solo ploščo Electronic Sound, na kateri se poigrava z Moogom, ki pa ni bila kdovekako uspešna. Pri ustvarjanju plošče mu je pomagal skladatelj elektronske glasbe BERNIE KRAUSE.
Plošča Their Satatic Majestic Request ROLLING STONESOV je izšla pet mesecev potem, ko so BEATLI objavili album Sgt. Pepper. Album velja za nekakšen odklon v diskografiji skupine, saj so se na njem THE ROLLING STONES podali v psihedelične vode, kar je kritike krepko razdelilo na tiste, ki so ploščo hvalili in one, ki so jo popljuvali. V zvočnem eksperimentiranju in iskanju inventivnih aranžmajev so se STONESI poslužili afriških ritmov, melotronov in orkestracij. Skladba 2000 Light Years From Home je ena najbolj izstopajočih na plošči, ponaša pa se s kozmično atmosfero, proizvedeno z efekti na moogu in melotronu, ki jih je prispeval BRIAN JONES. Tekst, ki ga je menda Jagger napisal v zaporu, govori o potovanju po vesolju, o osamljenosti in oddaljenosti, v čemer so nekateri videli metaforo za uporabo drog ter za generacijski prepad med mladinsko kulturo in kulturo njihovih staršev. Pesem so STONESI ponovno obudili k življenju na turnejah konec devetdesetih.
Moog so uporabljali tudi BEACH BOYS, denimo v komadu Good Vibrations. Na studijski verziji so kot prva pop skupina uporabili teremin, v zgodovini popularne glasbe pa pesem pogosto izpostavljajo zaradi njene bogate produkcije. Posneli so jo v številnih verzijah in zanjo uporabili 90 ur snemalnega traku. Njena produkcija je stala 5000 dolarjev in postala eden najdražjih singlov do tedaj. Objavili so jo oktobra 1966 in nemudoma je osvojila vrhove lestvic. BRIAN WILSON je v komadu uporabil tehniko cut-and-paste, s katero so eksperimentirali v šestdesetih, ter različne elektronske efekte, na plošči pa so sodelovali številni studijski glasbeniki.
Med prvimi uporabniki Moogovih sintetizatorjev v popularnih vodah je bil tudi KEITH EMERSON, ki je sprva igral v NICE, nato pa je v sedemdesetih požel slavo v art-rokovskem triu EMERSON, LAKE & PALMER. V tem času je nastala cela vrsta plošč Switched on, moog so začeli uprabljati switched-on jazz combi, kakršen je bil combo JOHNA McLAUGLINA itd. Ko je KEITH EMERSON leta 1968 slišal ploščo "Switched on Bach" WALTERJA CARLOSA, je orgle zamenjal z Moogovimi modularnimi sintetizatorji. Postal je prvi glasbenik, ki je odšel na mednarodno turnejo z moogom, pri čemer mu je pomagal sam Robert Moog. Po razpustu THE NICE je leta 1970 postal član EMERSON, LAKE and PLAMER, ki so se izstrelili v orbito že s prvim nastopom na festivalu Isle of Weight avgusta istega leta. Otvorili so ga namreč z rokovsko predelavo Mussorgskijeve klasike Slike z razstave. Tudi prvi singl, Lucky Man, je postal takojšnja uspešnica. Posnetek je nastal med eksperimentiranjem v studiu, potem ko je trio posnel ves material, predviden za debitantski album, in se je izkazalo, da le-tega ni dovolj, da bi zapolnil 21 minut na vsaki strani LP-ja. EMERSONOV solo na Moogu na koncu komada je nastal, ne da bi se EMERSON sploh zavedal, da trak teče.
ELP so med letoma 1970 in 1977 izdali 6 platinastih albumov, leta 1979 razpadli, LAKE je nadaljeval uspešno solo kariero, EMERSON je skladal filmo glasbo, PALMER se je pridružil skupini ASIA. Sredi osemdesetih so se ponovno združili z bobnarjem COZYJEM POWELLOM, v izvirni zasedbi pa so leta 1991 posneli dobro sprejeto ploščo Black Moon, ki ji je sledila uspešna turneja. EMERSON je prejel več nagrad za najboljšega klaviaturista po oceni bralcev revije Keyboard Magazine, pred kratkim ga je SMITHSONIANOV institut skupaj z Robertom Moogom nagradil za njuno pionirsko delo v elektronski glasbi, lanskega oktobra pa je imel turnejo po Veliki Britaniji.
MOOG V ELEKTRONSKI GLASBI
Prehajamo v nekoliko drugačne vode, h KLAUSU SCHULTZEJU, solo glasbeniku ter članu skupin TANGERIN DREAM in ASH RA TEMPEL, še enemu od začetnikov elektronske glasbe, rojenemu v Berlinu leta 1947. V šestdesetih je SCHULZE igral v različnih lokalnih bendih, leta 1969 je začel bobnati pri TANGERINE DREAM in z njimi posnel album Electronic Meditation. Po kratkotrajnem projektu Ash Ra Tempel se je odločil za solo kariero.
S sintetizatorjem je leta 1972 začel raziskovati zvočne možnosti, vendar sintetizatorja na njegovem solo prvencu Irrlich še ni zaslediti. Pojavi se šele na tretji plošči, Blackdance, leta 1974. Za njegov najboljši izdelek velja plošča Timwind (1975), z dvema kompozicijama, Bayreuth Return in Wahnfried 1883. V naslednjih letih je objavil več plošč, bil aktiven kot producent in sodeloval z najrazličnejšimi glasbeniki, ustanovil pa je tudi dve diskografski hiši.
TANGERINE DREAM so leta 1974 objavili album Phaedra, ki velja za enega najbolj pomembnih del v elektronski glasbi. Naslovna skladba je 15-minuten posnetek, na katerem je moč slišati bogat skupek najrazličnejših zvokov, med drugim proizvedenih z EERIE MOOGOM in melotronom ter sirenami v VIRGINOVEM studiu. Skupino so v tem obdobju sestavljali EDGAR FROESE, PETER BAUMANN in CHRISTOPHER FRANKE, plošča pa je imela bolj jasno strukturo in uravnotežen sklop ritmov, in ni bila tako eksperimentalna kot predhodnice. Prestala je časovni preizkus in še vedno zveni veličastno.
Eno najbolj pomembnih t. i. space-rock zasedb sedemdestih let, KLUSTER, so leta 1970 ustanovili DIETER MOEBIUS, HANS-JOACHIM ROEDELIUS in CONRAD SCHNITZLER, ustanovitelj berlinskega artističnega kolektiva ZODIAK FREE ARTS LAB. V svojih improvizacijah so v različnih zasedbah uporabljali sintetizatorje, pa tudi druge vire zvoka. RODELIUS in MOEBIUS sta nato delovala kot duet, pa tudi v solo različicah. Sodelovala sta z BRIANOM ENOM, MICHAELOM ROTHERJEM iz NEU! in drugimi zasedbami, ki se jih je v Nemčiji oprijel pridevnik »kosmische«. Z raziskovanje ambientalne glasbe sta nadaljevala tudi v devetdeseta.
POPUL VUH so, kot pravijo viri, prvi nemški bend, ki je uporabil moogov sintetizator. Nastali so v Münchnu leta 1969, s svojo godbo pa veljajo za predhodnike ambientalne glasbe in celo za pionirje vključevanja etno godb v elektroniko. Istočasno z nemško zasedbo je na Norveškem nastala skupina, ki si je nadela isto ime, sposojeno pri sveti knjigi nekega gvatemalskega indijanskega ljudstva, kar je bilo pozneje vir številnih zmešnjav in pomot. Ime menda pomeni »prostor srečevanja.« Zasedbo so sestavljali klaviaturist FLORIAN FRICKE, FRANK FIEDLER (sintestizator) in tolkalec HOLGER TRULZSCH.
MOOG IN PROGRESIVNI ROCK
Grški skladatelj VANGELIS, v šestdesetih vodja pop skupine FORMYNX, je v času pojavljanja progresivnega rocka ustanovil lastno progresivno zasedbo APHRODITE’S CHILD, v sedemdesetih pa je začel skladati filmsko glasbo. Govorilo se je celo, da naj bi se pridružil zasedbi YES, kar pa se uradno ni nikoli zgodilo, čeprav je postal dober prijatelj JONA ANDERSONA. Solo debut Earth je objavil leta 1974, nato pa leta odprl snemalni studio v Londonu. Mednarodno slavo je požel z glasbo za film Charriots of fire (1982), njegova glasba pa se pojavlja tudi v filmu Blade Runner.
Angleški glasbenik RICK WAKEMAN, ki so ga vrgli s Kraljeve akademije za glasbo, ko je postalo jasno, da raje igra po klubih kot pili tehniko za domačim klavirjem, je bil v šestdesetih in sedemdesetih studijski glasbenik na ploščah BLACK SABBATH, ALA STEWARTA in celo DAVIDA BOWIEJA, nato pa se je pridružil zasedbi YES, za katero je prispeval znaten delež zvoka s sintetizatorji in klavirjem na četrtem albumu Fragile, pri njih pa je igral tudi v njenem poznejšem obdobju. Leta 1972 je posnel solo instrumentalni debut The Six Wives of Henry VIII, ki vsebuje glasbene interpretacije življenj in osebnosti šestih kraljevih žena. Plošča se je leta 1973 dobro odrezala tudi na lestvicah. Kmalu zatem je WAKEMAN zapustil YES in posnel ploščo Journey to the centre of the earth, adaptacijo dela JULESA VERNA, pozneje pa se je lotil tudi ORWELLOVE klasike 1984. Tudi WAKEMAN se je ukvarjal s pisanjem filmske glasbe, njemu pa gre zasluga, da je A&M Records razdrla pogodbo s SEX PISTOLS.
PINK FLOYD so sintetizatorji eksperimentirali na ploščah Ummagumma (1969) in Atom Mother Heart (1970).
MOOG IN JAZZ
Moog so na začetku sedemdesetih začeli uporabljati tudi v jazzu. Eden njegovih uporabnikov je bil HERBIE HANCOCK, in sicer na plošči Sextant, izdani leta 1972 za Columbio s sekstetom BILLY HART, JULIAN PRIESTER, DR. EDDIE HENDERSON, BENNIE MAUPIN in BUSTER WILLIAMS. Glasba je postmodalna, impresionistčna in se poigrava s funkom.
SUN RA je leta 1954 ustanovil založbo Saturn Records, specializirano za izdajanje singlov v zelo nizkih nakladah, ki so včasih štele le 50 kopij. SUN RA je med eksperimentiranjem z najrazličnejšimi klaviaturami eksperimentiral tudi z mini-moogom, še preden je WALTER CARLOS leta 1968 posnel Switched on Bach pa je kupil enega prvih moogov, in tako sodi med njegove najzgodnejše uporabnike.
MOOG V SLOVENIJI
V Sloveniji je moog uporabljal MIHA KRAJ, ki je leta 1980 pri RTB izdal album Andromeda.
PLAYLISTA:
1. walter carlos
2. tonto’s expanding headband
3. thirteenth floor elevators
4. beatles – tomorrow never knows
5. rolling stones – 2.000 light years
6. beach boys – good vibrations
7. mother mellard
8. isao tomita – promenade
9. tangerine dream
10. popol vuh
11. froese
12. cluster
13. moebius
14. schulze
15. elp
16. vangelis
17. rick wakeman
18. zappa
19. sea sonics
20. sun ra
21. pink floyd
22. herbie hancock
23. white noise
24. bootsie collins
25. herbie hancock
26. miha kralj
27. walter carlos
Komentarji
komentiraj >> Re: Četrtek, 5. februarja, 20:00-22:00: ROBERT MOOG
Primoz @ monkibo [24/08/2005]
R.I.P. BOB MOOG
odgovori >>