Po štiriletni vladavini Janeza Janše med letoma 2004 in 2008 se je vlada Boruta Pahorja v določenih segmentih izkazala za ravno toliko neoliberalno kot njena desna predhodnica. Navsezadnje je čaščenje kluba bogatih v obliki Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj oziroma OECD z njenimi nasveti o krčenju delavskih in socialnih pravic blizu tako Pahorju kot Janši. Vseeno pa je povratek desne opcije na oblast znova dokazal, da nianse v vladanju kljub neobstoju resnih konceptualnih razlik vendarle so. V tako priljubljenem jeziku sedaj vladajočih lahko rečemo, da napovedani vladni varčevalni ukrepi prinašajo dodano vrednost. Vprašanje je, za koga. Vlada je oznanila, da je treba kot del boja proti krizi letos zmanjšati proračunske odhodke za 818 milijonov evrov, javni primanjkljaj pa znižati na 3 odstotke bruto domačega proizvoda. Vlada namerava te cilje doseči predvsem s krčenjem izdatkov v javnem sektorju in socialnih transferjev, kar v prevodu pomeni nižanje plač in krčenje socialnih in delavskih pravic.

Kaj konkretno namerava vlada storiti? Med drugim namerava znižati plačila porodniških dopustov, omejiti denarno nadomestilo za brezposelne, znižati letni dodatek za upokojence, v državni upravi bi zaposleni prejeli nižje nadomestilo za prevoz in različne dodatke, v javnem sektorju naj bi se znižale plače, po zadnjem predlogu vlade za 8 odstotkov. Vlada, ki glede na izjave veljakov Slovenske demokratske stranke in Nove Slovenije ob referendumu o družinskem zakoniku postavlja družino v sam center družbene pozornosti, želi ukiniti subvencije za družine, znižati starševsko nadomestilo za nego otroka, predlaga se ukinitev brezplačnega vrtca za drugega otroka, tudi subvencije za šolsko prehrano bi veljale le za socialno najbolj ogrožene učence in dijake. Eden od protikriznih ukrepov bo tudi povišanje normativa za čistilke, in sicer z 900 na 1000 kvadratnih metrov, kar pa ne bi smel biti problem, saj, kot dodaja Turk, so sedaj na voljo učinkovitejša čistila in čistilni stroji. Kot dokaz ponujamo izjavo ministra za izobraževanje, znanost, kulturo in šport Žiga Turka:



Na udaru so tudi študentje. Koncesijske dajatve za delo preko napotnic se bodo povečale s 14 na 25 odstotkov, kar bo podražilo študentsko delo, s 4,5 na 3 odstotke pa se bodo znižala sredstva, ki jih od tega dela prejemajo študentski servisi in študentske organizacije. Ukinilo se bo subvencioniranje študentske prehrane čez poletje, znižale se bodo subvencije za bivanje pri zasebnikih.

Gre torej za morje ukrepov, s katerimi vlada namenoma hiti in postavlja tako sindikate kot ostalo zainteresirano javnost, torej družbo v celoti, tako rekoč pred izvršena dejstva in v defenzivni položaj. Vlada poleg tega vztrajno izpostavlja javni sektor kot najbolj primernega za krčenje, saj naj bi le to peljalo iz krize. Kot bomo slišali kasneje v oddaji, so bila mnenja sedanjih ministrov pred volitvami ravno obratna. Ni alternative, ponavlja vlada. Rezi so bojda tudi zanjo boleči, a so edino, kar nam ostane. Pa je vsesplošno varčevanje oziroma krčenje pravic res najbolj smiselno početje v času krize? Ekonomist Jože Mencinger opozarja, da ne:



Poglejmo še odnos vlade do visokega šolstva. Nekaj ukrepov, ki bodo otežili življenje študentov, smo že omenili. A končni cilj te vlade je, kot njeni predstavniki sami priznavajo, skupno število študentov zmanjšati. Kako se to sklada s konceptom evropske družbe znanja, ki naj bi bila vodilo pri razvoju Evropske unije, ni jasno nikomur razen vladi. Trenutno vladajoča ideološka paradigma narekuje, da mora biti vse podrejeno gospodarstvu:



Turkova dikcija je simptomatična za sedanjo vlado. Mladi se večinoma oportunistično vpisujejo na fakultete zgolj zaradi statusa, zaposleni v javnem sektorju so lenuhi in proračunski paraziti, brezposelni se ne želijo zaposliti zaradi udobnih nadomestil za brezposelnost in podobno. Kaj bi naštevali, poslušajmo še eno Turkovo izjavo, tokrat o zahrbtnih in egoističnih doktorjih znanosti:



Za Turka je torej že samo financiranje javnih raziskovalnih zavodov škoda, dodatno škodo pa delajo doktorji znanosti, ki niso zaposleni v gospodarstvu. Gre za nič drugega kot ščuvanje enih družbenih skupin proti drugim v upanju, da bodo tako lažje sprejeli ukrepe, ki bi v normalnih razmerah ljudi takoj pognali na ulice. O teh delitvah govori predavatelj na Fakulteti za družbene vede in pripadnik gibanja 15. oktober Andrej Kurnik:



Za trenutek ostanimo pri šolstvu, visokem namreč. Kot rečeno, so na tnalu tudi študentje. Znižale se bodo subvencije za bivanje pri zasebnikih na predvidoma 17 evrov, ukinilo se bo subvencioniranje študentske prehrane julija in avgusta, povečale se bodo koncesijske dajatve na delo preko napotnic s 14 na 25 odstotkov. S tem si vlada letos obeta 36 milijonov evrov. In že smo pri politikantskih saltah, ki so si jih privoščili sedanji oblastniki. SDS je namreč v času referenduma o zakonu o malem delu temu ostro nasprotovala, češ da bo zakon takšne oblike dela podražil, kar naj bi bilo v času krize nesprejemljivo.

Podobna sprememba politike v primerjavi s časom pred volitvami je prisotna tudi na področju subvencioniranja družin pri prvem reševanju stanovanjskega problema. Ko je prejšnja vlada predlagala znižanje teh subvencij, je sedaj vladna Nova Slovenija temu ostro nasprotovala. Jernej Vrtovec, takratni predsednik podmladka stranke in sedanji predstavnik Nove Slovenije za stike z javnostjo, je ob tem takrat zapisal, da „drastično znižanje subvencije pomeni hud udarec vlade po mladih, saj je mlade družine prikrajšala za finančna sredstva, ki jim delno zagotavljajo ureditev družinskega življenja". Sedaj pa ista stranka zagovarja vlado, ki teh subvencij ne zgolj niža, ampak jih kar ukinja. Samo s predlaganimi varčevalnimi ukrepi vlade na področju trga dela, družine, pokojnin in invalidov naj bi letos privarčevali skupaj okoli 120 milijonov evrov, v prihodnjih letih pa 200 milijonov evrov. Vendar minister za delo, družino in socialne zadeve Andrej Vizjak poudarja:



Protisocialni ukrepi so po mnenju ministra Vizjaka v bistvu socialni ukrepi. Tudi pri ukrepu skrajšanja dobe prejemanja denarnega nadomestila za brezposelne na največ 18 mesecev ima očitno vlada svojo logiko. S tem namreč želijo po Vizjakovih besedah brezposelne stimulirati k zaposlitvi. Goran Lukič iz Zveze svobodnih sindikatov se takšnemu sklepanju čudi:



Socialni partnerji kot glavni očitek varčevalnim ukrepom navajajo, da je vlada vse premalo predlogov pripravila tam, kjer se obrača največ denarja, torej pri javnih naročilih, gospodarjenju z javnim premoženjem, pri kapitalskih naložbah in luksuzu. Očitajo tudi, da vlada pozablja na spodbujanje gospodarske rasti in investicije. Tudi Gospodarska zbornica Slovenije opozarja, da je predlog vladnih varčevalnih ukrepov za uravnoteženje javnih financ predvsem nabor ukrepov odrekanja. Brez hitrega in občutnega zagona gospodarske rasti pa prihranjeni milijoni ne bodo imeli drugega učinka kot nadaljevanje stagnacije gospodarstva in nepovratno znižanje socialnega standarda prebivalcev. Rebalans bi moral predvidena sredstva usmeriti predvsem v razvoj in investicijske spodbude.

Dodaten paradoks je, da je Andrej Vizjak kot opozicijski poslanec SDS v času prejšnje vlade ostro kritiziral njen pristop k varčevanju, ki naj bi zapostavljal prihodkovno stran proračuna, kar pa je točno tisto, kar mu sedaj očitajo socialni partnerji. Lanskega julija je tako na strankarski novinarski konferenci nenehno izpostavljal...:



Minister Vizjak je torej nasprotoval pristopu, ki se ga sedaj poslužuje njegova vlada. Ali je torej tudi trenuten način izhoda iz krize pot v pogubo? Še več, so ukrepi sploh namenjeni izhodu iz krize ali pa je kriza zgolj priročen čas za ponovno obuditev idej vitke države? V takšnih nasprotujočih si izjavah, ki smo jim priče, je mogoče zaslediti veliko mero populizma, ki pa je mogoč samo takrat, ko je družbeni spomin slab. Pomanjkanje kolektivnega spomina ni simptomatično samo v primeru domače javnosti, saj tudi na globalnem nivoju pozabljamo, kako se je gospodarska in finančna kriza začela in kdo jo je povzročil. Naša pozabljivost tako omogoča tudi izvajanje protisocialnih varčevalnih ukrepov. Andrej Kurnik:



Sindikalist Goran Lukič spominja, da ima ta ekonomski model konkretno ime oziroma kar dve:



Superminister Žiga Turk je sicer znan po poetični dodani vrednosti svojih nastopov, a v primeru zagovarjanja vladnih varčevalnih ukrepov se je še posebej izkazal. Domačo javnost tako miri s sledečo primerjavo:



Vladna retorika je sicer zabavna, a v resnici grozljiva. Kot smo slišali, so tisoči zaposlenih v javnem sektorju, ki bodo kot posledica teh ukrepov izgubili delo, in socialne pravice, ki se bodo skrčile na minimum, zgolj balast, ki se ga je treba znebiti. Le tako očiščeni lahko upamo na svetlejšo prihodnost. Morda bo več sonca posijalo v naše domove, če bomo vsa drevesa, kot se je izrazil Turk, ki sedaj na nas mečejo senco, obrezali radikalno. Do korenin.

Kultivator sta pripravila Boris Vasev in vajenec Fiki.