Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Art-Area 190: Junya Kataoka / Sašo Sedlaček / Mina Fina (1063 bralcev)
Sreda, 11. 4. 2012
mcolner



V 190. ediciji oddaje Art-Area, ki se bo zgodila v sredo 11. aprila ob 20. uri, prisluhnite trem prispevkom o aktualnih produkcijah, ki so zaznamovale domače prizorišče sodobnih likovnih umetnosti.
- recenzija razstave Junye Kataoke v galeriji Kapelica (Miha Kelemina)
- intervju z domačim umetnikom Sašom Sedlačkom (Iza Pevec)
- recenzija razstave Mine Fine v galeriji P74 (Lenka Đorojević)

več v nadaljevanju...
190. edicijia oddaje Art-Area ponuja tri prispevke o nekaterih trenutno najbolj aktualnih razstavah v Ljubljani oziroma njihovih avtorjih.

Najprej se bomo posvetili samostojni razstavi japonskega avtorja Junye Kataoke v Galeriji Kapelica z naslovom 'Somrak'. To je predstavitev značilne produkcije svetlobnih objektov z utopičnimi vsebinskimi referencami. V ljubljanski Galeriji Jakopič se trenutno odvija pregledna razstava domačega umetnika Saša Sedlačka, ki predstavlja prvih deset let svojega ustvarjanja. V ta namen smo avtorja povabili k obsežnejšem pogovoru. Ob koncu pa se bomo pomudili še v Galeriji P74, kjer je svojvrstno video instalacijo na ogled postavila ljubljanska ustvarjalka Mina Fina.

Več o vsem tem pa čez nekaj trenutkov v nadaljevanju oddaje Art-Area na valovih Radia Študent.





Galerija Kapelica se je s prostorsko svetlobno instalacijo Somrak Junye Kataoke spremenila v hibridni gozd prihodnosti, kjer svetlobne krošnje predstavljajo neonsko svetlobo velemest, surova drevesna debla pa prvinskost narave.

Nad naravnimi pojavi in sodobno tehnologijo navdušeni japonski umetnik v svojih delih pogosto združuje naravne in umetne materiale. S tem se uvršča med sodobnike, ki ne stremijo k strogemu ločevanju narave in tehnoloških dosežkov civilizacije. Mnogi med njimi ustvarjajo v futurističnem prepričanju, da se bo tehnologija morda začela vključevati v naravni genom in bo nekoč razumljena kot del narave. Svetlobno onesnaženje, ki je zadnji čas predmet številnih polemik, bo sprva prineslo nove bolezni, kasneje pa bo pripomoglo k postopni prilagoditvi in mutaciji človeške vrste.

Kljub negativnim svarilom pred vdorom tehnologije na področje naravnega, znotraj Kataokine instalacije prvobitnost lesa harmonično sobiva z belo svetlobo in podobo tehnologije. Sinergija različnih snovi in čutov, zvoka in vidnega je nasploh značilna za mlajšo generacijo japonskih umetnikov, ki se skozi novomedijske in hibridne projekte v veliki meri poslužujejo poetičnosti in sublimnosti.

Formalno gre za preproste skulpture, ki po višini malce manjše od človeka, sestavljene iz samostoječih vej, ki se tal dotikajo v treh točkah. Konstrukcije se zaključujejo v okroglih neonskih lučeh, ki svetijo z različnimi snopi svetlobe. Sredi vsakega stebla je pritrjen vijak ali reciklirani kovinski del, ki pod napetostjo oddaja tresljaje. Objekti so med seboj povezani z električnimi kabli, medtem ko računalniško programirana informacija poskrbi za odzivnost. Aktivne konstrukcije prično oddajati tresljaje, kar zaradi spojenosti s podlago povzroči krožno premikanje.

Kot rezultat ujetosti v neskončno ponavljajoče vibracije se pojavijo načrtovane, a nepredvidljive poškodbe kovinske podlage. Vsaka skulptura s svojimi tresljaji zarisuje lastno in neponovljivo risbo. Te nastajajo povsem mehansko in so delo stroja. Na tem mestu bi instalacijo Somrak lahko povezali z vrsto mehansko ustvarjenih umetnin. Na lanskoletnem beneškem bienalu je v ciprskem paviljonu podobno delo ustvarila Elizabeth Hoak-Doering. Učinek končne risbe, razstavljene kot samostojno likovno delo, je bil soroden kovinskim risbam Somraka Junye Kataoke. Razbrazdane kovinske plošče se spremenijo v matrice, ki kar kličejo po tem, da bi jih v nadgradnji projekta umetnik natisnil in razstavil.

Ob aktivaciji je vidna komponenta ob prisotnosti zvoka nadgrajena s svetlobo. Trenje lesa ob kovinsko podlago povzroči še dodaten vir svetlobe – iskre, ki so navidezno ujete v neonkah.

Vsaka konstrukcija je samostojno umetniško delo, postavljeno na samostojno kovinsko podlago. Povezanost množice skulptur lahko med drugim razumemo tudi skozi prizmo medčloveških odnosov, kjer so medsebojne vezi materializirane v belih kablih. Tu se porajajo reminiscence na Castañedovo dojemanje materializiranosti medčloveške povezanosti in soodvisnosti s svetlobnimi nitmi. Nenazadnje skulpture vizualno spominjajo na preprosto črtno risbo človeškega telesa, neosko žareča glava pa predstavlja glavo kot središče našega telesa in delovanja, kjer se rojevajo ideje.

Pomemben je odnos gledalca, saj kibernetične skulpture nagovarjajo vse čute, vid, sluh ter čutne dražljaje, ki jih povzročajo tresljaji. Instalacija je nekoliko manj učinkovita v mirujočem stanju, po drugi strani pa ravno izmenjava aktivnosti in mirovanja povzroči igro in občutek odzivnosti. Deluje interaktivno in daje občutek, da smo jo sprožili sami s svojo prisotnostjo. V trenutku sinhrone aktivacije in sledečega mirovanja se instalacija približa avtorjevi želji, da bi njegova dela v prenesenem pomenu posnemala nenavadne naravne pojave, povezanost jate, sinhronost skupine ali nenadno skupinsko aktivacijo mirujočih organizmov. Na drugi strani pa tudi nepregleden, a navidez v simbiozo povezan utripajoč biotop japonskih velemest.

Instalacijo svetlobnih konstrukcij je navdihnila japonska prvobitna religija šintoizem, animistično verovanje, ki temelji na čaščenju naravnih sil, duhov kami. To so duhovi, ki prebivajo v vsakršnem predmetu čaščenja, po zgodnji, ljudski verziji kami no miči, pa gre za bele gozdne duhove, stanujoče v drevesnih krošnjah. Konec devetdesetih let so zaradi svoje ljubkosti v animeju Princesa Mononoke postali del popularne kulture in se danes na trgovskih policah pajdašijo z dvajset let starejšo Hello Kitty. Animirani beli duhovi tako kot kiparske konstrukcije komunicirajo s tresljaji in svetlobo. V animeju je predstavljena njihova medsebojna povezanost in ogroženost zaradi človeškega poseganja vse globlje v gozd.

Kinetične skulpture Somrak je tako mogoče razumeti kot personifikacije kami duhov, ki ne bivajo več v krošnjah dreves, ampak so postali drevesa sama. Postavitev skulptur bi s stališča animističnega verovanja lahko razumeli kot sodobno upodobitev te religije. Na tej točki pa se še najbolj stakne s sublimnostjo, ki veje iz instalacije. V jukstapoziciji s krščansko religijo, ki je dandanes povsem nesposobna sproducirati kvalitetno umetnost, čeprav je bila v nekem zgodovinskem obdobju najpomembnejši naročnik in umetnostni mecen, je japonski animizem še vedno aktualen in se je sposoben utelesiti v umetniškem delu. Prvobitna poganska vera pa verjetno vseeno ni najhujše krivoverje, ki je v sklopu galerije vstopilo v ta desakralizirani prostor.

Sama postavitev instalacije je relativno učinkovita. Dela je mogoče poljubno razpostaviti, zato so se v Galeriji Kapelica odločili, da bodo namesto sklenjene skupine med instalacijo ustvarili pot, s katero naj bi koreografirali obiskovalca. Razdeljenost v gruče in prekinitev staknjenih kovinskih površin sicer skrha poetičnost gladke neprekinjene ploskve, ki je v japonski umetnosti pomembna komponenta. Na festivalu Ars Electronica v Linzu, kjer je bila instalacija predstavljena lansko leto, so se zato odločili za sklenjeno postavitev. Tako so ustvarili gozd, kamor obiskovalec nima vstopa in ga lahko kvečjemu obhodi.

Kinetične skulpture so tako odzivne skulpture, ki se odzivajo na računalniški ukaz in se prižigajo in ugašajo v nekajminutnih intervalih. Nenadna aktivacija kot element presenečenja izgubi svojo moč, kadar je instalacija upravljana ročno. Odločitev za takšen način predstavitve umetniškega dela je verjetno posledica velike porabe električne energije. Duhovi kami pač ne ločijo med dobrim in slabim. Verska besedila navajajo tudi, da pojavu duhov kami botruje zdravo in vitalno okolje. Duhovi se utelesijo v času blaginje in usklajenosti notranjih sil v posamezniku in okolju. Zato še toliko bolj preseneča, da so se utelesili ravno na sončni strani Alp, kjer ljudstvo spet duši krščanska paraliza, razsodnost pa je odrinjena v mentalne zakristije. (Miha Kelemina)





'Supertrash' je naslov pregledne razstave del Saša Sedlačka, akademskega kiparja, ki pa pozornost priteguje s humorno angažiranimi deli. Naslov dobro povzema fokus njegovega ustvarjanja – humorno raziskovanje smeti in odpadkov ter iskanje alternativnih možnosti ravnanja z njimi.

Pri 'AcDcWć tako tehniko pridobivanja električne energije iz fekalij, kakršno prakticirajo v Indiji, evropeizira v treh različicah. Tudi kadar se ne ukvarja z dobesednimi smetmi, nas opozarja na neizkoriščene potenciale tam, kjer jih pogosto ne pričakujemo. Da bi jih lahko izkoristili, nam pogosto poda navodila – kot na primer tista za izdelavo papirnatih zidakov iz reklamnih letakov v delu 'No Lego'. S slednjimi je v projektu 'Just do it' v uporni gesti zazidal vhode v trgovske centre, torej tiste, ki nam ta material pošiljajo na dom. Ponudi nam tudi navodila za izdelavo 'Žicarja' – preprostega robota, ki lahko namesto vas berači na primer v BTCju, kamor ga je poslal sam. Prisluhnite torej, kako nas Sašo Sedlaček vedno znova opominja na spregledano in iz nas hkrati še izvablja nasmeh. (Iza Pevec)


















Mina Žabnikar pod umetniškim imenom Mina Fina raziskuje risbo, animacijo in video. Petega aprila se je v Galeriji P74 predstavila z raziskovanjem sinestetičnih doživetij gledanja zvoka in slišanja barv. Nastopila je s projektom 'Full Moon Empty Moon', ki se razlikuje od njene običajne prakse, narejen pa je bil v sodelovanju z duom Your Gay Thoughts, ki so obenem nosilci zvočne podlage projekta.

Post-otvoritveni vpogled v performans, ki ga je Mina Fina izvedla v P74, je video zanka oziroma loop. Dokumentirani vizualno zvočni posnetek je nastal iz 43. minutnega VJ-inga, na ogled in senzorično preizkušanje gledalcev pa bo do 26. aprila.

Za vstop v video loop, prostor video-performansa 'Full Moon Empty Moon', sta pomembna dva principa. Princip remiksanja likovnih in zvočnih elementov znotraj videa in način razmišljanja o času-prostoru oziroma konflikt med dekorativnim in monumentalnim, ki se pojavlja v projektu.

Remiks in disperzija ključnih besed projekta 'Full Moon Empty Moon' kot so zanka, psevdo-naključnost, časovni okvir, odzivnost in avtorstvo predstavljajo izhodišče za zvočno-vizualno oblikovanje projekcij in razmišljanje o možnosti imerzije v sodobnem času. Času, ki vsebuje pojav konflikta med prostorom in ne-prostorom.

Mina Fina poskuša s finim remiksanjem med čistimi oblikami in zvočnimi amplitudami ustvariti prostor za možnost vstopa gledalca v stanje imerzije, neprestanega loopa. Umetnica pravi, da so projekcije postavljene v nedefiniran prostor. Po drugi strani pa predstavljajo zelo konkreten fizičen pojav zvoka, oblikovanega skozi dva performativna subprostora. Subprostor krožne oblike in subprostor izmaličenega kvadrata z vmesnimi odsevi statičnega ogledala.

Simbioza zvočne podlage dvojice Your Gay Thoughts in Mininega VJ performansa, združuje naključne ljudske, ambientalne zvoke in dekorativne vzorce kozmičnega izvora, hkrati pa ustvarja konflikt med enkratnim estetskim, vizualno-zvočnim polnjenjem gledalca in možnostjo vse-popolnega doživetja prebega v ne-prostor prostora.

Po Fredericu Jamesonu je odnos med prostorom in ne-prostorom vezan na postmoderno telo, ki izgublja prostorske koordinate in ki je nesposobno narediti distanco. Prostor postavlja sodobnega človeka v stanje zmedenosti in senzorne odvisnosti. Zato je prostor telesa prostor telesne senzacije, v katerem se zgodi možnost vzpostavitve distance in s tem v zvezi imerzije v nek drug prostor, ne-prostor.

Edina možnost imerzije v ne-prostor oziroma preklop med prazno in polno luno v projektu 'Full Moon Empty Moon' je v zanašanju na lastni subjekt in senzacijo. Vsepopolno doživetje in imerzijo v prostoru in času bi verjetno lažje dosegli v kakšnem klubu kot v Galeriji P74. Galerijski zidovi se upirajo možni sinesteziji monumentalne intencije in velike zmožnosti projekta 'Full Moon Empty Moon'. (Lenka Đorojević)




Toliko za nocoj v oddaji Art-Area na Radiu Študent. Naslednja edicija se bo zgodila v sredo, 25. aprila, ob isti uri na isti frekvenci. Tokratno oddajo so vsebinsko pripravili Lenka Đorojević, Miha Kelemina in iza Pevec.



Komentarji
komentiraj >>