Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
SHEARWATER in JULIE DOIRON, Menza pri koritu, 12. 4. 2012 (835 bralcev)
Petek, 13. 4. 2012
Andrej Hočevar



Shearwater so za Okkervil River to, kar so Sunset Rubdown za Arcade Fire – povedano drugače, ne največji, ampak ravno prav veliki za Ljubljano. Molovski indie rockerji in očarljiva kantavtorska kraljica... * v celoti
V živo je zasedba Shearwater svoji zvočnosti, ki predvsem na zadnjih albumih postaja čedalje bolj prepoznavna, dajala celovito podobo, h kateri več kot očitno tudi stremi. Shearwater so v različnih postavah prepotovali svojo pot do točke, na kateri so njihove morebitne navezave na folk-rockovsko izročilo ameriškega juga, pretočene skozi grlo indie-folkovskih oživitev naše sodobnosti, zdaj že skoraj povsem skrite pod zvočnimi kulisami neke bolj dodelane zvočnosti z drugimi poudarki. Zasedba Shearwater je včeraj na odru dokazala, da se je od začetnih dveh albumov, ki sta šele tipaje raziskovala slovnico svojega kantavtorskega izraza, odločno prebila v vrste bolj udarnih indie-rockovskih sopotnikov. In kolikor je glasbeni izraz Shearwater s tem pridobil več ostrine in pozornosti, toliko je tudi s potrebo po formalni dodelanosti izgubil nekaj posebnosti na robovih, ki eno zasedbo ločujejo od druge.

Pet glasbenikov je osredotočeno sledilo svojemu cilju, ki bi ga lahko razumeli kot ukalupljenje v osnovi melanholičnega izraza v ravno pravo energičnost, širše dostopno in predvsem všečno. Pri tem Shearwater še zmeraj bolj redko razbije svoje pretežno molovske harmonije, ki služijo kot podlaga za nežni in nadvse obvladani vokal Jonathana Meiburga. Njegova skoraj operatična vokaliziranja so se pogumno, četudi nekoliko samozadostno sprehajala po različnih registrih, s falzetom občasno tudi nekoliko preveč blaženo intonirana. To glasbi zasedbe Shearwater daje neko hrepenenjsko kvaliteto, ki skupaj z močno ritmizacijo ustvarja vtis nečesa nedoseženega, mogoče tudi nedorečenega. Od tod občutek, da se glasbena govorica zasedbe Shearwater pravzaprav vrti v krogu, le da ima ta zadnje čase za podlago tisto za indie značilno kombinacijo hitrih činel in počasnih bobnov.

Koncert, ki je z nekaj dopolnitvami iz starejših albumov predstavljal predvsem zadnjega, Animal Joy, je vsemu omenjenemu dodal še nekaj več prepričljivosti, saj je bil odigran brez vidnih šivov in z enotno energičnostjo. K temu je seveda nedvomno pripomogla še čista zvočna slika s skompresiranimi bobni. A svoj vrhunec je koncert dosegel v daljšem dodatku, ki ga niti ni bilo treba dolgo čakati. Kar je bilo prej zelo dobro in obvladano, je postalo v dodatku še boljše ravno zato, ker je zvenelo za odtenek bolj dinamično. Od solistične izvedbe skladbe “Hail Mary” do konca dodatka po štirih skladbah je zasedba Shearwater pravzaprav v malem še enkrat pretekla celotno dolžino svojega izraznega razpona: pritajena melanholija se je razvila v težko pričakovano dretje komplementarne jeze, ki je svoje mesto končno našla v umerjeni energičnosti. Meiburgova izvrstna izvedba omenjene skladbe je bila brez spremljave še boljša kot na albumu Palo Santo.

Sicer pa je zvočni ekvivalent ležernega jadranja nekje visoko nad pokrajino odlično dopolnila Julie Doiron, ki je večer otvorila. Kanadska pevka je nastopila z očarljivo prikupnostjo, ki je njenim solističnim izvedbam ob električni kitari zagotovila kar največjo izpovedno pristnost. Njeno melodično ubiranje kitare je bilo povsem usklajeno z njenim mehkim glasom, saj je namreč oboje razgibani dinamiki hkrati sledilo in jo ustvarjalo. Njena izraznost je bila osredotočena in v glasbenem smislu povsem prepričana vase, zaradi česar je Julie Doiron posamezne skladbe izvedla z lahkoto. Ob tem je dajala celo vtis, da vsak ton sproti in pač glede na trenutno razpoloženje še dodatno obogati z emocionalnim nabojem. Za zadnje tri skladbe so se ji na odru pridružili še nekateri člani Shearwater, med drugim za priredbo “Shady Lane” od Pavement. S tem delom je izraz Julie Doiron dobil še prepričljivo ritmičnost in tisto zazibano energičnost, značilno za nekatere predhodnike včeraj slišane glasbe. Vse skupaj je skratka povsem zadostovalo za bogato koncertno izkušnjo.


* Andrej Hočevar




Komentarji
komentiraj >>