Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
DPU poročilo s predavanja Thomasa Maroisa (839 bralcev)
Torek, 17. 4. 2012
DPU



...V četrtek, 12. aprila 2012, je v okviru ciklusa predavanj Delavsko-punkerske univerze na temo financializacije gostoval dr. Thomas Marois, predavatelj politične ekonomije na Oddelku za razvojne študije na Šoli za orientalske in afriške študije Univerze v Londonu...

V četrtek, 12. aprila 2012, je v okviru ciklusa predavanj Delavsko-punkerske univerze na temo financializacije gostoval dr. Thomas Marois, predavatelj politične ekonomije na Oddelku za razvojne študije na Šoli za orientalske in afriške študije Univerze v Londonu. V predavanju z naslovom "Vzpon finančnega kapitalizma in njegove alternative" se je osredotočil na marksistično kritiko neoliberalnih in na financah utemeljenih razvojnih strategij v nastajajočih kapitalizmih, zlasti v Mehiki in Turčiji, zaključil pa je s premislekom o možnih alternativah kapitalizmu na področju financ.

Uvodoma je predstavil svoje marksistično izhodišče in korenine: privzema delovno teorijo vrednosti, osnovanost vrednosti v produkciji. Pomemben teoretski vir je zanj poleg Marxa še Hilferding z njegovim klasičnim delom Finančni kapital. Pri njem se je naučil lekcije, da banke, države in industrija niso fiksne in med seboj ločene entitete, ampak zgodovinsko spremenljive institucije, ki vključujejo družbene, politične in ekonomske vidike. Finančni kapital je družbeni odnos, iz česar sledi, da je potrebno za spremembo sistema prevzeti banke.

Specifične zgodovinske forme finančnega kapitala iz časa Hilferdinga, ko se je pospešeno odvijal proces stapljanja bank in industrijskega kapitala, po Maroisu seveda ni mogoče direktno prenesti na situacijo današnjih kapitalističnih držav. Toda sama Hilferdingova marksistična metodologija nam omogoča misliti zgodovinske premene odnosov moči med državo in bankami.

Marois se je lotil interpretacije dveh velikih vzpenjajočih se finančnih kapitalizmov, Mehike in Turčije, pri katerih vidi na delu novo fazo akumulacije, ki izvira iz neoliberalne transformacije (kar zanj pomeni poraz organiziranega dela). Za to fazo je značilno stapljanje interesov domačega in tujega finančnega kapitala v državnih aparatih preko institucionalizacije prioritet in vladajoče družbene logike, ki usmerja delovanje državnih upraviteljev in vladnih elit, praviloma v škodo dela.

V Mehiki in Turčiji ni prišlo do združitve interesov industrije in bank pod vodstvom slednjih, temveč so si velike mehiške in turške industrijske in trgovske holdinške skupine podredile operacije bank v svojo splošno korist. Za Mehiko pogosto pravijo, da je leta 1995 preživela prvo neoliberalno krizo, Turčija pa naj bi leta 2001 doživela eno najbolj nedavnih, vsaj pred Veliko Recesijo.

V obeh državah so univerzalne banke vpletene v širok spekter finančnih aktivnosti in igrajo vlogo vodilnih finančnih institucij, ki so v veliki meri zadolžene za upravljanje z javnim dolgom. V obeh primerih so bili napravljeni odločni koraki k liberalizaciji financ, tako pred kot po krizah. Poleg teh druži državi še niz drugih zgodovinskih in strukturnih podobnosti. Toda med državama vseeno obstajajo pomembne razlike.

V Mehiki so se v kratkem obdobju dobrih dveh desetletij zgodile tri strukturne spremembe lastništva bank: od zasebnih domačih do nacionaliziranih v letu 1982, od nacionaliziranih do zasebnih domačih med letoma 1991 in 1992 ter od zasebnih domačih do pretežno tujih bank med letoma 2000 in 2002. Posledica te internacionalizacije je bila tudi depolitizacija finančnega aparata. A tudi v času nacionaliziranih bank so se odvijali ostri neoliberalni procesi, kar pomeni, da so domače banke prav tako neoliberalne.

Za razliko od Mehike so bile v Turčiji banke od nekdaj državne. Ampak vlade so v devetdesetih letih banke vseeno izkoristile za neoliberalne ukrepe. Čeprav so bile banke državne, so bile namreč komercializirane.

Številni finančni strokovnjaki pravijo za obe državi, da sta vsaka po svoji krizi vzpostavili proti nadaljnjim finančnim krizam zelo trpežna bančna sistema. Marois je mnenja, da to ni posledica kakšnih blagodejnih institucionalnih reform. Vse prej gre to pripisati poostritvi strukturno neenakih družbenih odnosov moči in razrednih odnosov, značilnih za neoliberalni kapitalizem. Pokrizne reforme so v Mehiki in Turčiji okrepile prevlado bank in finančnega kapitala na račun ljudskih množic in družbe na splošno. Po njegovem nam prav ta dinamika moči pojasni odpornost bank.

Po Maroisovem mnenju so delavci bistveni za zgodbo o financializaciji. Neoklasičnim, institucionalističnim in marskističnim političnim ekonomistom očita, da njihove analize vse prepogosto pozabijo vključiti delo v njihove analize bančništva in ekonomskega razvoja.

V zaključku predavanja je Marois podal svoje stališče glede pogojev za prelom z današnjim finančnim kapitalizmom. Po njegovem je treba zavzeti državni aparat in re-politizirati ekonomijo. Ukiniti je treba privatno lastništvo in kontrolo nad finančnim kapitalom ter tako uvesti demokratizacijo financ.

S predavanjem Thomasa Maroisa se je zaključil 15. ciklus predavanj Delavsko-punkerske univerze na temo financializacije. Aktivnosti DPU pa se še niso zaključile. Konec meseca, točneje od 27.-29. aprila, se bo v Ljubljani pod naslovom "Prihodnost evropskih integracij: leve perspektive" odvila Prvomajska šola DPU. Program bo v kratkem objavljen na spletni strani.

Poročilo je spisal Gregor Cerjak.

 



Komentarji
komentiraj >>