Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
THE STRANGLERS, MIKE MARLIN, Szene, Dunaj, 19. 4. 2012 (913 bralcev)
Nedelja, 22. 4. 2012
Skabina



The Stranglers so zopet na evropski turneji. O vtisih novega albuma Giants in starih hitov, bo iz dunajske Szene poročala sKabina.
Tridesetega junija leta oseminsedemdeset so The Stranglers igrali v Ljubljanskem Tivoliju. V Sloveniji, prvič in zadnjič. Verjetno zato, ker jim je ogromno ljudi zamerilo razhod z originalnim pevcem Hughom Cornwellom in nikoli niso pristali na njegove zamenjave. Toda Stranglersi se niso dali. Delali so naprej in bolj ali manj uspešno “dogurali“ do leta 2012, v tem letu izdanega, že sedemnajstega albuma po vrsti, ter ponovne evropske turneje. In če gora ne pride k Mohamedu, mora pač Mohamed k gori. V tem primeru v klub Szene na Dunaju.

The Stranglers so na tokratno turnejo s seboj pripeljali britanskega glasbenika, ki sliši na ime Mike Marlin in je v glasbeni svet, profesionalno, pravzaprav stopil šele par let nazaj. Zelo nehvaležno opravilo se mi zdi biti predskupina bendu kot so oni, ker na koncu vedno izpade, kot da je tvoj nastop povozil bager. Vsaj tako je vedno bilo, ko sem jih gledala jaz. In zdi se mi, da jo je »nežni« kantavtorski rock Bowiejevsko zvenečega Mika Marlina v četrtek prav tako slabo odnesel. Njegovega nastopa sicer nisem videla v celoti, je bilo pa tisto, kar sem ujela, zelo medlo v primerjavi z zvezdami večera. Ampak to samo v primerjavi z njimi, ker sta bila nastopa njega in njegovega spremljevalnega benda suverena in dobro odigrana in bi ob kakšnem manj nabritem nasledniku dobil popolnoma drugačno podobo.

The Stranglers so na evropski turneji brez svojega bobnarja Jeta Blacka, za katerega je petintridesetdnevna turneja prevelik napor. Za njegovih triinsedemdeset let nič presenetljivega. Se pa to, razen vizualno, na koncertu ni nič poznalo. Njegova zamenjava je suvereno in dinamično odbobnala Jetovo vlogo. Bolj se, predvsem zaradi popolnoma drugačne barve vokala, pozna zadnja zamenjava za Hugha Cornwella – Baz Warne, nekdanji basist Toy Dollsov, ki je v bend prišel leta 2000 in se precej bolje obnesel na Hughovem mestu kot pred njim Paul Roberts in John Ellis.

Ena dobrih plati koncertov The Stranglers je, da ne igrajo vedno enakega repertoarja, ampak ga radi kdaj pa kdaj spremenijo, če že ne drugače, vsaj za vsakoletne turneje. Letos so, po obveznem uvodu »črnega valčka«, svoj nastop začeli z Burning up time. In kot sem rekla že prej, je to tako, kot da bi pripeljal bager. Prostor se je napolnil z mogočnim zvokom in energijo, ki nista ponehala do konca koncerta. Prav tako ne dinamika, pa naj gre za hitre, še bolj hitre, ali pa tiste bolj počasne komade, vedno znajo občinstvo držati v pozoru. In med vsako pavzo se zdi, kot da ljudem zastaja dih v pričakovanju, kaj bo sledilo. Kar je sledilo, je naletelo na večje navdušenje, če je seveda šlo za komade starejše izdaje, kot so Something better change, Hanging arround, Nice'n'sleazy, Raven ali Peaches, in manjše navdušenje za večino komadov iz obdobja po Hughu ter tiste z zadnjega albuma Giants, albuma, ki je v meni pri poslušanju pred koncertom pustil mešane občutke, na koncertu pa se tako idealno vklopil v družino Stranglerovskega repertoarja, kot da gre za njihove klasike.

Leta, razen pri odsotnem bobnarju Jetu, se pri pri preostalih dveh ustanovnih članih ne poznajo preveč. Prsti Dava Greenfielda še vedno obvladujejo goro klaviatur, kot da gre za mačji kašelj, bas Jean Jacquesa Burnela pa seka ravno tako težko kot kdaj koli. Na tem koncertu pravzaprav še težje, saj je bil zvok fenomenalen in se je odlično slišalo vsak instrument posebej, tudi vokale, ki pa so skupno ustvarili mogočen zvočni zid, ki oddaja takšno energijo, da se zavleče v sleherno celico telesa. Te se pod pritiskom začno tresti in pozibavati in nič čudnega, če se je cela dvorana, v kateri se je nabralo za dobrih štiristo glav fenov, pozibavala, skakala in tudi občasno čisto ponorela. Pa da ne bo pomote – ne govorim o najstnikih, ki se razmetavajo pod odrom. Govorim o »zrelih« ljudeh, ki so mlada leta pustili že daleč nazaj, ob Stranglersih pa se jim še vedno čisto utrga. Da pa ne boste dobili napačne predstave, da so koncerti The Stranglers geriatrični shodi, naj povem, da je starostna linija obiskovalcev v četrtek potekala tam nekje od petnajst do sedemdeset let, kar je še ena posebnost njihovih koncertov. Pritegniti znajo tako mlado kot staro in na njihovih koncertih se direktor pozibava zraven pankerja, mod pleše s skinheadom, tisti "normalni" pa postanejo čisto "nenormalni".

Novinar Đuboksa, Darko Glavan, je po njihovem koncertu v Zagrebu leta oseminsedemdeset dejal, da so The Stranglers peklensko efektivna rock mašinerija. Zdaj, v letu dva tisoč dvanajst, si lahko samo sposodim njegove besede in ponovim – The Stranglers so še vedno peklensko efektivna rock mašinerija, ki se ne pusti povoziti času, sovražnikom, skeptikom in svojim letom.

sKabina


Komentarji
komentiraj >>