Kljub standardni sindikalni folklori, enobarvnim protestniškim uniformam, piščalkam in ostalim napravam za proizvajanje hrupa, so današnji mirni stavkovni shodi javnih uslužbencev po vsej državi, poskrbeli za to, da so se v ospredje javne razprave ponovno prebila že nekoliko pozabljena gesla socialne države in solidarne družbe. Kar naj bi sicer domača Republika bila in ostala tudi po prevzemu tržno-kapitalističnega sistema, če slepo verjamete črno na belem zapisanim določilom slovenske Ustave...
Kljub standardni sindikalni folklori, enobarvnim protestniškim uniformam, piščalkam in ostalim napravam za proizvajanje hrupa, so današnji mirni stavkovni shodi javnih uslužbencev po vsej državi, poskrbeli za to, da so se v ospredje javne razprave ponovno prebila že nekoliko pozabljena gesla socialne države in solidarne družbe. Kar naj bi sicer domača Republika bila in ostala tudi po osamosvojitvi in prevzemu tržno-kapitalističnega in strankarsko pluralnega demokratičnega družbenega sistema, če slepo verjamete črno na belem zapisanim določilom slovenske Ustave. Da bi naj temu bilo tako tudi v prihodnje, le da je sedaj potrebno zategniti pasove in počakati na boljše čase za nepredvidljivo gospodarsko rast, se bodo sicer tudi danes poskušala s stavkajočimi sindikati pregovarjati pogajalci druge Janševe koalicije in vlade, kateri eden za drugim ponavljajo, da je današnja stavka javnega sektorja nepotrebna, ker da pogajanja še potekajo. Toda vse bolj jasno je, da gre tudi v tem primeru zgolj za folkloro, saj so varčevalni ukrepi na račun socialne države in javnih storitev, ki pač niso zrasli na zeljniku druge Janševe Vlade, že odposlani tako v Bruselj kot v državnozborsko proceduro.
Danes pred sicer zaradi ministrskega izleta v Ptujsko-ormoško regijo prazno stavbo Vlade zbrano množico je dodobra razvnel vodja koordinacije stavkovnih odborov sindikatov Branimir Štrukelj z besedami: Navajam. Ne damo socialne države. Ostati hočemo solidarnostna družba. Hočemo več sodelovanja in manj tekmovanja. Nočemo brutalnega kapitalizma, ki za seboj pušča trupla, brezposelne, revne in obubožane. Konec navedka. Da gre za že nekoliko pozabljeni diskurz in pojme socialne države in solidarnostne družbe je v prvi vrsti poskrbela že prejšnja Pahorjeva koalicija in Vlada.
Kljub zgodovinskosti trenutka, da so se do premierskega mesta kot največja državnozborska stranka sploh prvič v novejši po-osamosvojitveni politični zgodovini domače države dokopali nekdanji komunisti, se tudi prejšnjega in prvega predčasno zaključenega mandata predsednika vlade Boruta Pahorja pač ne bomo spominjali po ukrepih za obuditev in utrditev domače socialne države in solidarnostne družbe. Tako kot smo bili temu priča že za časa prve Janševe Vlade so tudi samooklicano leve politične sile na izvršni in zakonodajni oblasti zgolj na veliko prepisovale na račun sociale in javnih storitev varčevalna navodila Mednarodnega denarnega sklada, Svetovne banke in Organizacije za zgolj ekonomsko sodelovanje in razvoj. Prav s to od zunaj narekovano neoliberalizacijo domače države in družbe pa sicer nadaljujejo tudi ministrski pribočniki druge Janševe Vlade.
V senci stavke javnega sektorja pa prav danes na Ministrstvu za zunanje zadeve poteka javna predstavitev posebnega poročila Organizacije za zgolj ekonomsko sodelovanje in razvoj o sistemu slovenskega mednarodnega razvojnega sodelovanja. Na grobo povzeto mnenje analitikov OECD-ja je, da je Slovenija glede na obseg slovenskega programa za razvojno sodelovanje v mednarodni skupnosti solidarna država, ki pa je doslej največ razvojne pomoči usmerjala na Zahodni Balkan in se bo v prihodnje morala osredotočiti tudi na druga področja drugod po svetu. Prav po diktatu OECD-ja in podobnih institucionalnih branikov globalnega neoliberalnega kapitalizma je sicer Slovenija v zadnjih letih za mednarodno sodelovanje in humanitarno pomoč letno namenjala od 45 do 55 milijonov evrov. Lani pa je sploh prvič 5,45 milijona evrov prispevala tudi v Evropski razvojni sklad, ki sredstva namenja za najmanj razvite države v Afriki, na Karibih in v Pacifiku.
Glede na ugotovitve, navodila in priporočila, ki jih prinaša to posebno poročilo OECD o sistemu slovenskega mednarodnega razvojnega sodelovanja oziroma denarne solidarnosti z manj razvitimi deli sveta, bo potrebno obseg sredstev za mednarodno razvojno sodelovanje in humanitarno pomoč v prihodnjih letih še povečevati. Nenazadnje so nas strici iz OECD-ja le opomnili, da bo potrebno domač javni denar vlagati tudi na druga področja kot zgolj v regijo po novem Zahodnega Balkana. Toda prav pod krinko mednarodnega razvojnega sodelovanja in humanitarne pomoči po vsem svetu po navodilih OECD in podobnih poteka instrumentalizacija neoliberalnega kapitalizma, za kar gre na leto tudi od 45 do 55 milijonov evrov domačega davkoplačevalskega denarja.
Slovenskih javnih financ pa primanjkuje celo za tekoče potrebe in porabo države. Zato si je potrebno postaviti prioritete, v kaj se bo in v kaj se v prihodnje preprosto ne bo več vlagalo. Razen pozitivnejšega ugleda v neoliberalni kapitalizem vpete domače države pri raznoraznih umetno ustvarjenih bonitetnih hišah, katerih ocene so podlaga za ceno kreditov, ki jih država najema, domači obubožani državljani pač nimajo nič od milijonov, ki jih v ohranitev globalnega kapitalističnega sistema zapakiranih kot mednarodno razvojno sodelovanje in humanitarno pomoč po diktatu iz tujine letno odvajamo iz državnega proračuna.
Ne glede na to, kako starinsko so gledano iz realnega in prekernega sektorja družbe videti zahteve stavkajočih v javnem sektorju, pa te vendarle odpirajo nekatere bistvene razvojne dileme v domači družbi. Sindikati javnega sektorja zahtevajo, da naj vlada umakne tako v generalštab v Bruslju kot v državnozborsko proceduro odposlane nepravične ukrepe, ki razgrajujejo socialno državo, da naj ohrani dosežene standarde kakovosti javnih storitev ter da naj ne odpušča in znižuje plač javnim uslužbencem. Politično sprenevedanje tudi druge Vlade Janeza Janše pa je vendarle predvsem v tem, da tudi tokrat predlagani varčevalni ukrepi pač niso plod domače kratke pameti, ampak so jih narekovali iz tujine.
Poleg znižanja plač javnim uslužbencem in funkcionarjem ti varčevalni ukrepi med drugim predvidevajo znižanje bolniškega in porodniškega nadomestila, otroškega dodatka in letnega dodatka za upokojence. Ukinjajo tudi brezplačnega vrtca za drugega otroka, spreminjajo se normativi v izobraževanju in omejuje se število dni dopusta. Toda tako to gre. Vse to so klasični neoliberalni ukrepi, končni domet nekega ekonomskega analitika pri eni od organizacij kot je tudi OECD. Gre za izrazito empirično narekovane ukrepe brez vsake vsebinske utemeljenosti, v smislu, če bo pač en učenec na razred več, bomo lahko odpustili toliko in toliko učiteljev. Toda država, v kateri je nekoč sicer res veljalo, da so prav mladi naša največja prihodnost, s takšno neoliberalno logiko varčevanja in konsolidacije javnih financ pač ni več ne socialna in ne solidarnostna družba, pa čeprav to zaenkrat še črno na belem ostaja zapisano v domači ustavi.
ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s Slovenijo kot zgolj še na papirju socialno državo in solidarnostno družbo v zobeh od danes tudi uradno na radijski postaji posebnega pomena poskrbel Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>