Sreda, 25. 4. 2012
Gašper Prus
Ameriška zasedba My Best Fiend je pri založbi Warp izdala prvenec z melanholično vsebino, ki nosi močan angleški zven. Pred koncertom v Ljubljani... * v celoti
V današnji Tolpi bumov predstavljamo razmeroma mlado zasedbo, ki je vzniknila na podtalni sceni v Brooklynu. Gre za ime My Best Fiend, kvartet iz dotičnega predela New Yorka, ki ponuja ogromno bero podtalno delujočih zasedb, nekaj teh pa je tudi že gostovalo v Sloveniji. My Best Fiend so v začetku letošnjega leta izdali prvenec z naslovom In Ghostlike Fading. Klub temu da zasedba prihaja iz mogočnega New Yorka, pa je njihov zvok vse prej kot tipičen za okolje, od koder prihajajo. Ob hitrem oziroma mimobežnem poslušanju bi lahko poslušalec domneval, da gre za angleški bend, ki ustvarja v neki obrobni četrti, recimo Liverpoola. In če gremo še malce globlje; ploščo jim je založila splošno znana in v Angliji delujoča založba Warp. Ta že debeli dve desetletji izdaja plošče v prvi vrsti elektronskih izvajalcev. Najprepoznavnejši imeni sta verjetno Autechre (beri ótekar) in Aphex Twin (beri afeks tvin), ta čas tudi Flying Lotus ter kup drugih. Po dobri prvi dekadi delovanja pa je pod svojo streho vzela tudi bolj kitarske izvajalce, od katerih so zagotovo najprepoznavnejši Battles, Grizzly Bear ali pa kakšni Maxïmo Park.
Morda lahko sklepamo, da so My Best Fiend na založbo Warp prišli s pomočjo someščanov Battles ali pa preko njihovega bivšega člana Tyondiaja Braxtona. Vendar so to zgolj domneve. Bolj kot to je interesanten zvok zasedbe. Ta se naslanja predvsem na angleški zven. Na zven, ki se je na Otoku slišal že v poznih šestdesetih, se pa naslanjajo tudi na mlajše zasedbe. Osnova njihovega izraza se lahko primerja s kakšnim Nickom Drakom, delno s solo izleti Syda Barretta in tudi z otožnostjo Jeffa Buckleyja. Celo kakšni izleti v maniri Neila Younga so slišani, njega pa, mimogrede, celo navajajo kot sebi najpomembnejši vpliv.
Glasba My Best Fiend se naslanja na zapuščino prej naštetih, vendar je v njej mogoče slišati še več drugih, raznožanrskih vplivov. Izrazno gre za precej melanholično glasbo, ki se v večji meri potaplja v akustičen zvok, mestoma pa so prisotne malce glasnejše, a še vedno zajezene kitarske linije. Skladbe se odvijajo v nežnem in počasnem tempu, dinamika redkokdaj preide na višji tempo, pri celotni zvočni sliki pa sta izpostavljena predvsem vokal vodje benda Coldwella in kitara Krisa Lindblada. Sprva sta ustvarjala kot duet pod tem imenom, v petčlansko zasedbo pa so se My Best Fiend transformirali malce kasneje. Materiali so oviti v močno hipnotično noto, ki se vije skozi vseh devet zapisov, kolikor jih plošča vsebuje. Kljub hipnotičnosti pa sama glasba ne ponuja repetitivnih vzorcev, marveč je neprestano v pogonu brez vmesnih postankov, ki so značilni za psihedelično obarvano formo muziciranja. Izpostaviti gre tudi vokalne linije, ki odstirajo nežnejšo in tudi hrapavo plat življenjskih vsakdanov in zgodb. Obenem pa je glas Coldwellaa učinkovit zaključek inštrumentalne podlage.
* Gašper Prus
Komentarji
komentiraj >>