Današnja stavka javnega sektorja ni rešila nobenega problema. Tako je med obiskom ptujsko-ormoške regije zatrdil predsednik vlade Janez Janša. Po njegovih besedah so stavkali "tisti, ki jih kriza ni prizadela," medtem ko si brezposelni in zaposleni v gospodarstvu kaj takšnega ne morejo privoščiti."

Omenjeni, arogantno izrečeni stavek lepo kaže naravo sedanje oblasti - tehnika, ki jo je uporabil predsednik vlade je seveda zelo stara in se že od časov starega Rima imenuje "deli in vladaj." Vlada je namreč svoje ljudstvo preprosto razdelila na tiste, ki "delajo" in na tiste, ki samo uživajo sadove tujega dela. Javne uslužbence je predsednik vlade predstavil kot zaščitene brezdelneže. Kakor da s svojim delom ne bi omogočali obstoj te iste države. Kakor da njihove plače ne bi bile na udaru vse višjih cen. In kaj je končni cilj takšne politike ? Zadeva je seveda jasna - usmeriti bes "delovnih" ljudi proti "brezdelnežem", ustvariti novo skupino "notranjih sovražnikov", poskrbeti, da njihov referendum propade. In potem ? Jasno, potem sledi druga skupina in potem tretja in še četrta. Vse v skladu s tistim znanim opisom položaja v neki drugi državi iz prejšnjega stoletja: "Najprej so prišli po komuniste - nisem protestiral, saj nisem bil komunist. Potem so prišli po Jude - nisem protestiral, saj nisem bil Jud. Potem so prišli po katoličane - nisem protestiral, saj sem bil protestant. Potem so prišli po sindikaliste - nisem protestiral, saj nisem bil sindikalist. Potem so prišli pome. In nikogar več ni bilo, da bi protestiral."

Kar se Janezek nauči, to Janezek zna. To je namreč taktika gverilskega boja, ki se je je Janša dobro naučil že na nekdanji FSPN. To taktiko je nekoč uspešno uporabljal proti JLA, te dni pa upa, da bo z njo uspel premagati tudi sindikate. Sicer pa je vse to naš predsednik vlade preroško zapisal že v svoji diplomski nalogi. Tam je ob obilici prepisovanja iz komajda petih virov razglabljal o pomenu obrambnega načrtovanja v socialistični družbi. O vzgoji in izobraževanju, ki mu prav sedaj predstavlja največji problem njegove vladavine, je zapisal ta preroški stavek:

"Splošni interesi in potrebe SLO in DS v vzgojnoizobraževalni dejavnosti se uresničujejo pri razvijanju socialističnega patriotizma, bratstva in enotnosti, kot tudi pri razvijanju revolucionarnih tradicij naših narodov in narodnosti in drugih vrednost socialističnega samoupravljanja."

Ob teh stavkih mladega Ivana Janše se seveda lahko danes samo krohotamo. Vsi vemo, kako se je končala pravljica o socialističnem samoupravljanju, patriotizmu in bratstvu in enotnosti. V diktaturi, sovraštvu in državljanski vojni. Da bi bil absurd večji je bil Janez Janša tisti, ki je najprej utrjeval socialistično ideologijo, da bi jo nato kmalu zatem ne samo zavrgel, pač pa druge, ki so verjeli v iste ideale kot on, obtoževal kot komuniste in zagovornike totalitarizma.

Ta dvojna morala in napačna predvidevanja pa so opozorilo tudi za današnji čas. Če se je Janez Janša že pred dvajsetimi leti naučil napačnih lekcij, zakaj bi potemtakem njegovi recepti, ki so pravzaprav prepisani recepti birokracije v Bruslju - bili edina zveličavna pot za rešitev iz krize? Številni priznani ekonomisti opozarjajo, da je evropski načrt upravljanja s krizo v območju evra slab in zgrešen. Opozarjajo, da Evropska centralna banka slepo vztraja pri prenizki stopnji inflacije na račun zapiranja delovnih mest in recesije. Te dni je George Soroš znova opozoril, da je največja nevarnost za Evropo v resnici Angela Merkel - prav tista Angela Merkel, ki je podprla Janšo in njegovo stranko. Vsa Evropa opazuje, kako si banke, ki so države zapeljale v krizo, lahko pri Evropski centralni banki (ECB) sposojajo denar po smešno nizki, enoodstotni obrestni meri, medtem pa se od delavcev , učiteljev in policistov zahteva, da se odrečejo na desetinam odstotkov svojih že tako majhnih plač. Kje je tu pravičnost, solidarnost, kje so v tej politiki opazni cilji, ki so bili temelj evropskega združevanja ? Kako verjeti vladi, ki je najprej z referendumi rušila vse reformne ukrepe Pahorjeve vlade, sedaj pa se izogiba istim referendumom in v parlament pošilja zakone, ki so še veliko bolj neusklajeni s socialnimi partnerji, kot pa so bili to zakoni v času Pahorjeve vlade ? In nenazadnje - s kakšno moralno pravico predsednik vlade, ki zaradi pravnomočne obtožnice sploh ne bi mogel biti zaposlen nikjer v državni upravi deli delovne in moralne nauke sindikatom in zaposlenim v javni upravi ?

Prav zato ne more biti več nikakršnega dvoma; odločitve slovenske vlade o prekinitvi socialnega dialoga dan za dnem spodjeda socialno državo in Slovenijo z vsako novo odločitvijo vodi v tolmune svojevrstnega ustavnega despotizma. S tem, ko je vlada s preselitvijo tožilstva pod ministrstvo za notranje zadeve posredno prevzela nadzor nad tožilstvom in s tem, ko se je vlada s prekinitvijo pogajanj s sindikati odločila, da postane sodnik v lastni zadevi, je bistveno posegla tudi v ustavno načelo delitve oblasti.

Kako pomembna je delitev oblasti in sistem "uteži in protiuteži" pa je vedel že Montesqueu, ko je opozarjal, da v primeru združitve zakonodajne in izvršne oblasti ni svobode, ker lahko "isti monarh ali senat sprejme tiranske zakone, da bi jih na tiranski način izvrševal." Tudi v tem primeru namreč velja to, kar je Thomas Jefferson v svojih "Zapisih o Virginiji" dejal o združevanju vseh treh vej oblasti v rokah enega samega oblastnika; "Združevanje oblasti v istih rokah predstavlja samo definicijo despotske vladavine. Nič bolje ne bi bilo, če bi te tri oblasti izvrševalo več ljudi in ne samo en človek. Sto triinsedemdeset despotov bi bilo prav tako nasilnih kot en...Le malega pomena je to, da smo sami izvolili teh sto triinsedemdeset despotov. Nismo se borili za volilni despotizem, temveč na vlado, ki bi bila utemeljena na načelih svobode..."

Državo bodo zaradi takšnega oblika vladavine znova pretresali referendumi, še pred tem pa bi o pobudi za referendum o vladinem interventnem zakonu lahko odločalo tudi Ustavno sodišče. Toda tudi odločitve Ustavnega sodišča niso posebej zanesljiva varovalka proti nezakonitostim. Ustavno sodišče je že večkrat neposredno poseglo v delo zakonodajne oblasti in je pogosto pokazalo tudi svojo "ideološko" nagnjenost v levo ali desno. Ustavno sodišče je dovolilo odločanje o družinskem zakoniku in o zakonu o izbrisanih, čeprav se o temeljnih človekovih pravicah v resnih pravnih državah ne odloča na referendumih. Prav tako ne smemo pozabiti, da so ustavni leta 1994 ob presoji "Pučnikovega amandmaja" v Zakonu o sodniški službi in z potrditvijo dikcije, da "ne morejo biti v sodniško funkcijo izvoljeni sodniki, ki so sodili ali odločali v preiskovalnih postopkih, v katerih so bile s sodbo kršene temeljne človekove pravice in svoboščine" uzakonilo princip "lustracij" oziroma "čistk" med sodniki. Odmev te ideološke naravnanosti Ustavnega sodišča smo lahko opazovali tudi ob nenavadni prepovedi imenovanja ulice po Josipu Brozu Titu.

Prastaro pravilo, po katerem ni mogoče govoriti o pravici in poštenem sojenju tam, kjer sta tožnik in sodnik ista oseba, se zato ponavlja tudi v sporu o varčevanju v državi. Vlada, ki prekinja socialni dialog s tem, da v parlament enostransko pošilja neusklajene ukrepe, pri tem pa ščiti interese kapitala in pozablja na interese delavcev, izgublja vlogo nepristranskega posrednika. Že to, da se vlada pogaja samo s sindikati, ne pa tudi z delodajalci jasno kaže, na čigavi strani je vlada. Delodajalci se z vlado seveda ne pogajajo - ker je ta vlada že tako ali tako "njihova." Oziroma na njihovi strani. Toda v takšnem razmerju moči vlada izgublja svojo nepristransko vlogo zastopnika vsega ljudstva in postaja vse bolj agent majhne klike predstavnikov kapitala. In takšna vlada si seveda zasluži stavko. In to splošno, brez delitev, ter solidarnost vseh delavcev in študentov. Le na ta način lahko namreč preprečimo, da takrat, ko bo vlada v svojem gverilskem boju za zmanjševanje vaših, že tako majhnih sredstev za preživljanje, "prišla po vas", ne bo nikogar, ki bi protestiral. Komunisti, katoličani, protestanti, levičarji in desničarji - te dni bi morali vsi biti predvsem sindikalisti.

Terminal je pripravil Igor Mekina