Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
GRRIZLI MADAMS: Sntntn (ZARŠ, 2012) (ponovitev 29. 4. 2012 ob 00:30) (859 bralcev)
Sobota, 21. 4. 2012
Nina Hlebec



Domači Grrizli Madams se po dveh letih vračajo z novo ploščo. Evolucija in deviacije so od takrat šle v vse možne smeri: album Sntntn je daljši in zelo konkreten, fantje so končno dodali še svoje vokale in pobirali vplive z vseh možnih vetrov. Ob tem pa jim je vseeno uspelo obdržati in še nekoliko dlje razviti svoj prepoznavni zvok... * v celoti
Na prvo žogo je težko zanesljivo reči, kaj se je dogajalo na slovenski glasbeni sceni, da so jo nekateri žanri toliko časa pustili relativno neprizadeto. Stoner rock je res razvejan pojem, vendar pa se je skupaj s svojimi številnimi odvodi in različicami kljub temu dolgo časa le skromno in neizrazito pojavljal. Poslušali smo denimo Queens of the Stone Age in nekatere njihove člane na gostovanjih pri nas, a o domačih zasedbah te baže je bilo do nekaj let nazaj le malo slišati. V začetku letošnjega februarja pa smo se kar naenkrat naslajali že nad tretjo ploščo zaloških Carnaval, ki so stoner oplemenitili, mu dali povsem svoj pečat in ga postavili tja, kjer vsako muziciranje najbolje deluje: tukaj in zdaj. In ko v rokah ter na predvajalniku vrtimo novo ploščo zasedbe Grrizli Madams, se kar ne da izogniti toplemu občutku, ko brez pomisleka zatrdimo: Carnavalcem niso ostali ničesar dolžni. Lahko rečemo, da se je situacija v kratkem času konkretno obrnila in stoner je iznenada veliko preslabotna oznaka za opis tega, kar se v zakloniščih in drugih obskurnih vadbenih prostorih razrašča na področju slovenskega kitarskega rocka. Album z naslovom Sntntn so Grrizli Madams izdali pred debelim tednom pod okriljem Založbe Radia Študent. Še isti dan so jo krstno predstavili v živo v ljubljanski Gala Hali, mi pa o njej razmišljamo in jo poslušamo tudi v današnji Tolpi bumov.

Razmišljanje o pričujočem albumu se mora pravzaprav začeti že pred približno dvema letoma. Takrat so Grrizli Madams povili V vrtincu vsemogočnega miru, debitantski izdelek, ki pa je imel glede na trajanje pravzaprav naravo male plošče, saj je na njej le za dobrih 20 minut materiala. Ponudi sicer spodoben uvid v takratno delo glasbene trojice, se pa pred njihovim aktualnim izdelkom lahko kar sramežljivo skrije. Prvenec je kljub povsem spodobni tehnični izvedbi zvenel nekako iztrgano iz širšega in predvsem nejasnega konteksta. Kot da bi bend sicer vedel, kaj igra, ne pa povsem, zakaj in komu. Album Sntntn v tem pogledu stori odločen korak naprej. In to kljub temu da boste morali njegov naslov, če niste ravno iz posvečenih krogov, vtipkati v iskalno vrstico vašega priljubljenega internetnega iskalnika.

Že pri izbiri naslovov je čutiti, da bend izhaja predvsem iz stvari in pojmov, ki jih pozna, torej iz tistega, kar jim je blizu in kar dobro razumejo, pri tem pa se niso skušali prilagajati kakim morebitnim vzgibom všečnosti ali široke priljudnosti. A v kakšni tipični dolenjski vasici vam bodo denimo vseeno znali razložiti, da je Žnarowc, kot se imenuje druga skladba na albumu, ponavadi tisti radovedni otrok, ki v vsako nerazpoznavno gmoto smeti ali packarije vtakne roke oziroma čim večji del svojega telesa v upanju, da bo tam notri vendarle našel kaj uporabnega. In na neki malo bolj prefinjen način je to tisto, kar Grrizli Madams s pridom počnejo na svojem albumu. Črpajo iz kopice možnih zvrsti in to spajajo v intrigantno celoto. Tokrat to prvič po dolgem času spet počnejo ob spremljavi vokalov, saj sta se pri petju opogumila basist in kitarist, ki se zna prav pošteno zadreti in mu to veliko bolj pristoji kot pa govoričenje med skladbami, v kar se rad zapleta med živimi nastopi. Glasovni del dopolnjuje še ženski recital v skladbah Chapinero Alto in Bridget, ki album za nekaj trenutkov osvobodita kripljev testosterona in mu tako dasta še dodatno razgibanost. To sicer trojica skozi ves album ustvarja na precej različnih gradnikih. Inštrumentalno predvsem skozi hrupno kitarsko melodiko, ki včasih komaj pusti zadihati, spet drugič pa psihedelično ležerno pusti ritemski sekciji, da stopi v ospredje. Tu se spodobi izpostaviti predvsem izjemno čvrsto bas linijo, ki nikjer ne popušča in zgledno kaže, kakšna je idealna vloga basista v tovrstni zasedbi. Trojica v tej postavi očitno zmore prenesti vse, pa naj gre za hardkoraški naboj, ki se včasih znajde v navezi celo z mutirano blackmetalsko melodiko ali pa fragmente post-rock vzdušja in Toolovsko eteričnost, vse skupaj pa se v najboljših trenutkih vseeno elegantno zlije v vrelo spojino, kot jo v Evropi mešajo denimo Orange Goblin.

V proceduralnem smislu in kar se tiče samosvoje ideje za albumom, se zato še enkrat ponudi primerjava z zadnjim izdelkom Carnaval. Vsekakor pa so Grrizli Madams z albumom Sntntn postali povsem samostojna in trdno stoječa entiteta, ki se je suvereno odcepila od striktne stonerske etikete, s katero so bili ves ta čas oblepljeni, pa tudi znotraj slovenskega glasbenega prostora si fantje zagotavljajo vse bolj unikaten položaj. Igrajo namreč večplastno in žanrsko vse bolj osvobojeno glasbo, pri tem pa sodeč po pričujočem albumu razvijajo tudi svojevrstno dinamično formo, v katero so zapakirani njihovi iskrivi miselni utrinki.


* Nina Hlebec




Komentarji
komentiraj >>