...o uporu, protestu in podobnih silah...
V maniri vzdušja, ki vlada v tem zagovedenem času v naši preljubi državici, smo se tudi v univerzitetnem uredništvu spustili v analizo upora.
Fizikalno gledano, ga lahko razumemo kot silo, ki deluje v nasprotno smer od smeri gibanja telesa. V primeru včerajšnjega upora smo torej lahko priča uporu sile javnega sektorja proti telesu vlade. Janša Veliki je že v torek iz televizijskega sprejemnika rohnel, da tokrat stavka ne bo plačana. Ne razumemo, kdo bi se zaradi tako populističnega argumenta odločil, da ne gre marširat po ljubljanskem in drugih mestnih centrih. Že to, da je vsakršna oblika razbijanja monotonosti vsakodnevnega delavnika povprečnega delavca v javni upravi nadvse dobrodošla, govori uporu v prid. Ali bodo mirna in vljudna zborovanja javnega sektorja prerasla v konstanto, pa bomo videli v naslednjih dneh. Če se to res zgodi, bomo poleg fizikalnega doživeli še upor v elektrotehniškem smislu. Idealen upor ima namreč konstanto, ki je neodvisna od zunanjih dejavnikov. To pomeni, da bi upor postal konstanta, ne glede na to, na katere karte igrajo sindikalni vodniki, njihovi sledilni psi na enem bregu ter vlada s stavkokazi in buldogi na drugem. Predlagamo, da postane upor nova moderna oblika preživljanja prostega časa. Še več. Predlagamo, da se v osnovne šole uvede predmet osnove družbenih uporov. Ironija te ideje vsekakor ni izključena. V bistvu pa predlagamo eno čisto preprosto stvar. Upor v družbenem smislu naj postane vrednota! Zavedamo se in verjamemo, da je za večino ljudi, ki to sedaj posluša ali bere, to tako ali tako samoumevno. Apeliramo pa predvsem na tiste, ki tega ne boste nikoli slišali in nikoli prebrali. Prosimo vas, razbijte tisti vaš kokon in ne zgnijte v lastni bubi.
Sicer pa je ob torkovem pogovoru prvega ministra Janeza z novinarko nacionalke še marsikoga oblila kurja polt. Menda je za državo nesprejemljivo, da bi si bodoči študenti in študentke želeli postati novinarji, pravniki, ekonomisti, sociologi. Izobraževanje za te in ostale podobno deficitne poklice je neumno, ker je tako ali tako jasno, da jih dve tretjini sploh ne bo dobilo službe. Še Marija Antoineta je ljudstvu privoščila potico, ko ni bilo kruha. Janez Drugi pa nam očitno ne privošči ne enega in ne drugega.
Ravno 18. aprila pred triindvajsetimi leti so se na trgu Nebeškega miru na pobudo študentov začeli protesti za demokracijo in človekove pravice. Demonstracijam so se kmalu pridružili ljudje iz vseh slojev. Upor jeznih Kitajcev, ki jih je bilo kot Rusov, se je nadaljeval vse do 4. julija, ko je Kitajska ljudska armada upor nasilno zadušila. Na milijonskih zborovanjih je življenje izgubilo od 200 do 300 ljudi, po podatkih kitajskega rdečega križa pa kar 2000 do 3000. Resnica o žrtvah je verjetno nekje vmes. Sicer pa številka ni pomembna. Vsako izgubljeno življenje je bilo preveč. Po takšni čistki je bilo Kitajski vladi seveda zopet lažje vzpostaviti red.
Špekulacije za kakršnokoli povezavo s slovensko različico triindvajset let kasneje so popolnoma odveč. Kitajska vstaja je vsekakor šolski primer upora, medtem ko je naše cirkuško paradiranje zgolj farsa, za nekatere celo posel, za druge pa morda sprostitev. Kar se tiče upiranja študentov ta dan, razen rednih in organiziranih gibanj, ki jih spremljamo že od lanskega oktobra, pretiranih presežkov ni bilo. Nekaj študentarije si je zdravilo mačka po prejšnjednevni Cvičkariji. Ostali pa so delali na tem, da si pridobijo enega za naslednji dan. Kdo bi jim zameril. Vsaj enkrat ni bilo potrebno, po prekrokani noči na študentski zabavi, zgodaj vstati in oditi na vaje ali obvezna predavanja. Rezultat te prisilne oblike pedagoškega procesa je potem samo tista kljukica za prisotnost in dremanje na predavanjih.
Izgleda, da imamo sedaj v desetih letih enaindvajsetega stoletja spet opravka s Turkom, ki rohni po naših deželah. Begu možganov, ki postaja vedno večji trend, se lahko kar hitro pridruži še beg teles. Vseeno pa lahko gospodu Turku čestitamo, da se je spravil ravno na zniževanje sredstev za izobraževanje. Pričakujemo lahko znižanje za kar 260 milijonov trenutnih valut. Tako smo si namesto zahodnih germanskih držav za vzgled raje vzeli konservativne Čehe. V bran izobraževanju je, ob podobnih ukrepih pri njih, stopil celo takratni češki šolski minister. Vladajoča desnica je seveda hitro posredovala in ga posekala. Našemu 'Turčinu' pa se česa takega seveda ni bati. Lahko pa se zgodi, da dobi batine od kakega 'zajebanega' in razjarjenega vzgojitelja.
Komu pravzaprav z uporom delamo uslugo? Sebi ali vladajočim elitam? Upor proti bednim ukrepom je vsekakor upravičen in nujen, pa vendar obstajajo še kakšne bolj subtilne in učinkovite oblike protesta. Glede na to, da so se na razočaranje vlade protesti odvili mirno, morda ravno ni šlo vse na njihov mlin. Že pred tednom dni je nepomemben poslanec vladajoče koalicije izrazil strah in bojazen pred vandalizmom in nasiljem na napovedanih protestih. Morda si je dotičnež pravzaprav ravno to želel. Če namreč mirne in 'civilizirane' demonstracije ali protesti prerastejo meje družbeno sprejemljivih norm obnašanja, nastane upor. In upor je fantastično opravičilo za uporabo prisilnih sredstev. 'Timing' protestov torej ne bi mogel biti boljši. Na dan največjega kitajskega upora ter dan po Cvičkariji.
Glede na to, da so v vrhovih sindikata brihtne glavce, smo prepričani, da je bilo to skrbno načrtovano. Tako se je izključila možnost ponovitve bombardiranja parlamenta s pohorskim tonalitom, ki se je zgodil ne tako dolgo nazaj. Torej, še enkrat čestitke, da je ta upor proti resnično preveč površnim ukrepom, postal živ primer nebeškega miru.
Upore, proteste, podobne sile in ustvarjanje le-teh je komentiral Rasga.