Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Alternativna gibanja kot main stream (914 bralcev)
Petek, 20. 4. 2012
RKHV vajenci



Vsako kulturo je rodilo nezadovoljstvo nad obstoječo situacijo. Vsako nestrinjanje s stanjem sveta ima vedno panične poteze. In danes, po stoletjih nenehnega izboljševanja materialnih razmer, množičnega izobraževanja in množičnega udejstvovanja v kulturi, vsi vidimo napake in neumnosti v ustvarjenih družbenih razmerah. Zato je panika objektivno stanje duha Evrope. Peter Sloterdijk se v delu Evrotaoizem vpraša kakšno kulturo ustvarja takšna množična kritika, oziroma ali sploh omogoča dejanske spremembe.

Vsako kulturo je rodilo nezadovoljstvo z obstoječo situacijo. Vsako nestrinjanje s stanjem sveta ima vedno panične poteze. In danes, po stoletjih nenehnega izboljševanja materialnih razmer, množičnega izobraževanja in množičnega udejstvovanja v kulturi, vsi vidimo napake in neumnosti v ustvarjenih družbenih razmerah. Zato je panika objektivno stanje duha Evrope. Peter Sloterdijk se v delu Evrotaoizem vpraša, kakšno kulturo ustvarja takšna množična kritika oziroma ali sploh omogoča dejanske spremembe.

Alternativno gibanje je po Sloterdijku samoozaveščena, načelna volja pomagati. Problem današnjih alternativnih gibanj pa je, da se ne zavedajo svoje neizvirnosti. Nezadovoljstvo s svetom je zelo stara stvar. In vsa današnja alternativna gibanja so dediči in sogovorniki vseh dosedanjih alternativnih gibanj.

Temeljni bolečini, ki rojevata vsako nezadovoljstvo, sta po Sloterdijku dve: bolečina minevanja in bolečina neenakosti. In obstajata dva načina boja proti njima: metafizični in poetični. Metafizični način v odgovor občuteni bolečini išče harmonijo. Abstrahira, odstranjuje vse kontingentno, dokler ne pride do trdnega jedra večnosti, kjer se vse neenakosti izravnajo. Poetični ali umetniški način bojevanja pa je iskanje sledi dobrega v samem svetu in raztezanje tega skozi vse konkretno.

Tisočletja je v naši kulturi prevladoval metafizični način bojevanja. To je spremenilo delovanje naših čutov, ki so se navadili abstraktnega gledanja. Skozi zgodovino smo detektirali različne nujnosti, ki pa so se vedno izkazale kot kontingentne. Tako so padli vsi zakoni, norme, načela, bogovi. Ob prikazu vsega kot le možnega menimo, da smo se metafizike znebili.
Dejstvo pa je, da naši čuti ne znajo več gledati konkretnega, temveč v vsem iščejo abstraktno načelo, po katerem se konkretnosti ravnajo. In še preden se neko načelo izkaže kot neveljavno, že vidimo drugo, bolj napredno, ki bolje razloži delovanje konkretnega. Tako smo iz metafizičnega bega v neminljivo pristali v postmodernem begu v bežno oziroma kot pravi Sloterdijk: »Brez tisočletnega treninga v preseganju sveta ne bi prišlo do modernega izparevanja sveta.«

Napaka metafizike je bila iskanje večnega. Na njen padec tako odgovarjamo z gibanjem. Vendar pa se je na žalost moderna kultura gibanja izkazala za ravno tako nasilno, kot je to metafizika. Če metafizika v svojem iskanju okostja bivajočega ubija vse konkretno, dokler ne pride do čiste, nepremične abstrakcije, pa moderno gibanje ubija vse, kar se ne giblje v istem ritmu kot ono samo.

Ta »kult« gibanja Sloterdijk imenuje dionizično-kinetični nihilizem. Žal pa je ta brez poti. Nima nikakršnega cilja, je aktivni padec v samodejni tek. To se konkretno izkazuje kot avtomatično delovanje. Ko svoje življenje zapolnimo z delom in zabavo, dejansko pozabimo na bolečino minevanja. Vendar pa s tem ukinemo vsako možnost odnosa do minljivih stvari. To se izkazuje v apatičnem gledanju katastrof, brez kakršnekoli vznesenosti in duhovnega viharja. Vsaka konkretnost je tako obravnavana kot le ena v množici njej podobnih.

Enako tudi vsaka kritika. Nobena ne obstoji, tako ne more nobena imeti moči, da bi privedla do dejanske spremembe. Vendar pa rešitev seveda ni v enostavnem odrekanju svoji kritičnosti in pristanek na bedno usodo naše družbe. Sloterdijk vidi rešitev v poetičnem bojevanju, ki temelji na spokojnosti. Povejmo zelo na grobo, kaj s tem misli: stoletja intenzivnega obdelovanja kvantitativno vedno bolj bogatih podatkov nas niso pripeljala do kvalitativno boljšega razumevanja bivajočega. Oziroma rečeno drugače: danes ne znamo nič bolje poslušati in slišati, kot so to znali naši davni predniki. Če to uvidimo in sprejmemo, se bomo rešili iluzije, da naš nenehni razvoj tudi kam vodi.
Poleg tega privida poti smo danes varani tudi o zmožnosti prezentnega bivanja. Postmoderen način gibanja ni ta, ki živi v danem trenutku, temveč je volja nenehnega prehitevanja prezence. To je panika, ki s svojim lovom na vse prezentno ničesar od tega ne sprejme, zato sedanjost sploh ne obstaja. Sloterdijk predlaga, naj se alternativna gibanja nehajo ukvarjati z željo preseganja in naj se raje osredotočijo na doseganje - tega dobrega, ki ga je na svetu vseeno še nekaj.

Ob kritiki družbene kinetike sem se pomudila Nataša Mrzel.


Komentarji
komentiraj >>