Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
HANNE HUKKELBERG: Featherbrain (Propeller, 2012) (ponovitev 1. 5. ob 00:30) (795 bralcev)
Ponedeljek, 23. 4. 2012
Tea



Tea Hvala se je pred njenim ljubljanskim nastopom poglobila v novo ploščo norveške alterpop dive Hanne Hukkelberg... * v celoti
Jutri se v Cankarjev dom vrača Hanne Hukkelberg, norveška pevka in glasbenica, ki je pred petimi leti prav tam na Drugi godbi predstavljala svoj drugi album Rykestrasse 68. Z njim si je v alter pop in jazzovskih krogih utrdila sloves izjemno nadarjene in izvirne ustvarjalke; sloves, ki jo je spremljal že od prvenca Little Things, izdanega leta 2005.

Njeno minimalistično, eklektično in obenem spevno glasbo pogosto primerjajo z delom Stine Nordenstam, a medtem ko se je švedska glasbenica že zgodaj otresla jazzovskih vplivov in zaplula v tiste vrste pop, ki ne prenese večjih presenečenj, kaj šele hrupa, Hanne Hukkelberg h glasbi pristopa drugače. Tudi za njene pesmi se zdi, da so nastale iz preprostih napevov, vendar so daleč od spodobnosti in predvidljivosti. Prej nasprotno: z odmerjenim plastenjem vedno novih zvočnih virov, ki segajo od klasičnih instrumentov do šumov iz okolja, ter s spretnim doziranjem različnih odtenkov glasu, se njene pesmi razraščajo v nenavadne in pretresljive kompozicije. Te so v enaki meri namenjene poslušalcem, ki glasbo želijo občutiti, kot poslušalkam, ki jo želijo misliti.

Tako kot vse skandinavske glasbenice, ki eksperimentirajo s popom, tudi Hanne Hukkelberg primerjajo z Björk. Ta primerjava vzdrži, v kolikor imamo v mislih njuno ustvarjalno svobodo. Obe glasbenici si jo jemljeta brez zadržkov, ne da bi ju to sililo v čisto improvizacijo ali odpovedovanje spevnosti. V njunih suverenih kompozicijah in aranžmajih lahko prepoznamo njune glasbene izkušnje, izobrazbo in, kar je najpomembnejše, njuno navdušeno raziskovanje lastnega glasu in novih zvočnih virov. V tem smislu verz, ki ga v nekem komadu zapoje Björk - "Mislila sem, da je svobodo mogoče organizirati. Kako skandinavsko od mene" – ne zveni prav nič protislovno.

Zanimivo je, da je edini udarni album Hanne Hukkelberg - Blood from a Stone - nastajal v vaškem okolju, torej v relativni samoti in tišini, medtem ko sta intimnejša albuma, Rykestrasse 68 in Featherbrain, nastajala v ustvarjalnem vrvežu Berlina in New Yorka. Newyorške pesmi na novem albumu rastejo iz tišine. Če jim ne prisluhneš, zdrsijo mimo kot katerakoli glasba za ozadje. Kar kličejo po poslušanju sredi mirnega deževnega popoldneva ali pozno ponoči, ko se zdi, da se čas za trenutek ustavi. Takrat se iz preprostega ritma hreščečih otroških bobnov in basovske linije, ki bi ju lahko vsakdo posnel v svoji sobi, po prostoru razlije zapeljiv glas, ki je kljub svoji "eteričnosti", kot pravijo, dovolj rezek, da te namesto v sanjarjenje prikliče v budnost, k zbranemu poslušanju.

Na albumu Featherbrain poleg glasbil, ki se običajno znajdejo na pop repertoarju, torej kitar, basa, bobnov in sintetizatorjev, slišimo klavir, ksilofon, harfo, violino in druga godala. V primerjavi s starejšimi albumi je na njem manj eksperimentiranja z zvoki iz okolja. Slišimo piskajoč čajnik, medtem ko so se galebji kriki, prsketanja drv v peči in žvenket kozarcev umaknili v ozadje ter dali več prostora vokalu. Nove skladbe preveva občutek domačnosti, ki izvira iz na videz nizkoproračunske produkcije in namerne razglašenosti oziroma neubranosti nekaterih inštrumentov. Ta občutek ima verjetno kaj opraviti tudi z dejstvom, da na njem sodeluje takorekoč hišni bend Hanne Hukkelberg: vsestranski glasbenik, producent in založnik Kåre Vestrheim, njen oče Sigurd Hukkelberg na orglah in Erik Vister, 88-letni pevec, s katerim je Hanne zapela zaključni duet, glavnino dela pa sta tudi tokrat opravila kitarist Ivar Grydeland in vokalistka Mai Elise Solberg, ki bosta Hanne Hukkelberg jutri spremljala v živo.

Kljub poudarku na domačnosti in spevnosti pa za konec velja ponoviti, da novi album Hanne Hukkelberg ni tako poslušljiv, da bi ga lahko vrteli brez prestanka. Zapeljivi refreni se le prevečkrat izmenjujejo s šepetom in kriki, ki zarežejo v varljivi mir, zato prej velja, da album ustreza zelo specifičnim počutjem in okoliščinam. V današnji Tolpi bumov in na jutrišnjem koncertu si tako lahko obetamo milino, ki prinaša lebdeč občutek lahkotnosti in lahkomiselnosti, obenem pa zaradi svoje ostrine zahteva pozorno poslušanje.


* Tea Hvala




Komentarji
komentiraj >>