Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
ANTHONY PATERAS: Errors of the human body (Editions Mego, 2012) (ponovitev 2. april ob 00.30) (708 bralcev)
Torek, 24. 4. 2012
goran



Nov filmski soundtrack avstralskega skladatelja, pianista in elektronskega ustvarjalca ponuja dinamično poslušanje, ki tudi izven filmskega konteksta, samostojno, ponudi Paterasov značilen, nenavaden prerez raznoterih muzik v katerih se na zanimiv način srečata akustika in elektronika... * v celoti
Filmsko glasbo v polnosti verjetno lahko ovrednotimo šele skozi njeno osmišljenost v kontekstu filma. Povsem lahko se namreč zgodi, da je samostojno zanimiva, pa kljub temu v dialogu s sliko ne ustvari nobenega presežka. Ali obratno. Ker pa si avtor pričujočega zapisa filma, iz katerega bomo slišali zvočni zapis, še ni uspel ogledati, bo to vrednotenje slonelo izključno na izkušnji glasbe. Ta v sebi resda razpira močno cinematično senzibilnost, toda obenem – če to ne bi bilo zapisano v piar tekstu – glasbe z albuma 'Errors of the Human Body' ne bi mogli umestiti v kontekst običajnih filmskih soundtrackov. Je pa hkrati res tudi, da termina »običajen« v besednjaku njegovega avtorja ne boste našli. Anthony Pateras, avstralski skladatelj, improvizator in pianist, namreč sodi v kategorijo tistih ustvarjalcev, ki se ves čas spretno izmikajo konvencionalnim glasbenim konceptom, pa čeprav – ali pa prav zato, ker – te zelo dobro poznajo.

Spomin na njegov recital za prepariran klavir, ki ga je pred kakšnimi petimi leti izvedel v Ljubljani, je še zelo živ. Bržkone ne prej ne potem nismo dobili priložnosti slišati nič, kar bi se utegnilo približati maničnemu in hkrati sofisticiranemu členjenju klavirja, kot ga je takrat predočil Pateras. Njegova glasbena kariera pa je šla pozneje le še navzgor. Pridelal si je doktorat iz kompozicije, kot rezidenčni skladatelj ustvarjal pod pokroviteljstvom Avstralske narodne glasbene akademije, pisal dela, ki so se izvajala v sydneyjski operni hiši in podobnih eminentnih institucijah, obenem pa je zabeležil še vrsto sodelovanj tako z akademiki kot glasbeniki s »pankerskim« pedigrejem. Verjetno bi težko našli ustvarjalca, ki se tako izvrstno kot Pateras enakovredno znajde v raznoterih glasbenih praksah. Ustvarjalca, ki akademske nauke tako mojstrsko prevaja v kontekst improviziranih muzik in obratno. Ali pa ustvarjalca, ki tako spretno premošča prepad med raziskovanjem zvoka in kompozicijo. Srečate ga lahko tako v sodelovanju z Richardom Tognettijem, avstralskim violinistom, skladateljem in aktualnim umetniškim direktorjem mariborskega festivala. V navezi z Mikom Pattonom ali pa Stephenom O'Malleyem. In še raje v družbi s hrupnim elektronskim ekstremistom Robinom Foxom ali pa kakšnim eminentnim jazzerjem kalibra Paul Lovens.

Ob poslušanju albuma 'Errors of the Human Body' se pojavi vtis, da je Paterasu vse te raznotere glasbene izkušnje sedaj uspelo sestaviti v osupljivo celoto. Pri izvedbi posameznih skladb se je oprl predvsem na godala in trobila, za izvedbo na klavirju in prepariranem klavirju je poskrbel sam, ključno vlogo pa je dobil tudi čislani avstralski dvojec Speak Percussion. Ne naključno, saj se je v zadnjih letih obsežno ukvarjal s pisanjem aranžmajev za tolkala, te pa je na aktualnem albumu mojstrsko nadgradil še z elektronskimi posegi. Prav spajanje akustičnih inštrumentov in elektronike je tisto področje, ki Paterasa najbolj zanima, in če si tu za izhodišče vzamemo najdaljšo skladbo z albuma, lahko le ugotovimo, da je to početje izpilil v perfekcijo. Ritmične techno zanke narekujejo tempo karnevalskim tolkalskim ekshibicijam, okisane melodične linije pa najdejo oddih v akustičnih godalnih melodijah. Pojavi se celo vtis, da gre za nekakšen avantgardno-klasični ekvivalent temu, kar v kontekstu svojih elektronskih mentalizmov počne Aphex Twin. Dobršen del skladb je oprt na izročila temačne ambientalne glasbe, med najlepše pa sodijo tudi tiste, ki jih Pateras v maniri minimalistov interpretira na neprepariranem klavirju. Čeprav je podoba celotnega albuma postavljena na skupni imenovalec sodobne avantgardne kompozicije, raznovrstno členjenje posameznih idej narekuje dinamično poslušalsko izkušnjo. Pateras pa se še enkrat več potrdi za enega najzanimivejših sodobnih skladateljev, zanimivega tako za popularno glasbeno kot tudi akademsko publiko.


* Goran Kompoš




Komentarji
komentiraj >>