Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
EXTRA LIFE: Dream Seeds (Northern Spy, 2012) (ponovitev 4. 5. 2012 ob 00:30) (925 bralcev)
Četrtek, 26. 4. 2012
Nina Hlebec



Kvintet Extra Life iz Brooklyna se je od zadnje plošče Made Flesh iz leta 2010 prelevil v trio in v taki postavi tudi povil novi album z naslovom Dream Seeds. Gre za izrazito konceptualno pripoved, v kateri bizarnosti ter groteskne in konfliktne tematike ne izgubljajo na intenziteti, ki je zaznamovala pretekli dve plošči. Forma se še vedno shizofreno razpoteza od renesančnih napevov do sicer nekoliko čistejše noiserske estetike, vsebina pa je zaprta v metafore, simbole in arhetipske podobe... * v celoti

Ob konzumiranju newyorških Unsane ni težko verjeti, da prihajajo iz te umazano-kaotične metropole. Od morbidnih naslovnic naprej so skorajda personifikacija tovrstnih velikih mest, kjer tipičen zajtrk predstavlja rogljiček, nadevan z odtujenostjo, večerjo pa krožnik apatičnega prezira. Iz podobnega okolja izvirajo tudi Extra Life, ki se po dveh letih ponašajo z novo ploščo Dream Seeds, le da je njihovo poreklo precej težje uganiti glede na glasbeno izraznost.

Zgodba o Extra Life se začenja pred približno šestimi leti, ko se je idejni vodja Charlie Looker namenil raziskati svoj vokal in zamisli, ki jih z njim lahko realizira. Kot se ponavadi dogaja dominantnim osebnostim, ki se jim trga od veličine lastnih idej, so bili ostali štirje glasbeniki v zasedbi temu več ali manj podrejeni, kar seveda ne pomeni, da je njihov prispevek zato kaj manj vreden ali zanemarljiv. Kot posledico tega smo na prvi plošči Secular Works poslušali na trenutke sprevrženi meditativni drone, na Made Flesh, ki je izšla pred dvemi leti, pa je to prežela še bizarna zafrkantska atmosfera v povezavi z že uveljavljeno in za Extra Life značilno nenavadno ritmiko ter mnogimi odkloni v smeri, ki so že precej neobičajne v sodobni rock glasbi.

Na preteklih dveh ploščah so bili Extra Life tudi zaradi drastičnih žanrskih preskokov precej neusmiljeni do poslušalca. Na prvencu Secular Works je bil lirični tok misli vedno v konfliktu s samim sabo in instrumentalni del je to konstantno drsenje iz zavesti v nezavedno brutalno izpostavljal. Druga plošča Made Flesh je na redkih mestih sicer res nekoliko bolj plesna in z več baladnimi vložki, še vedno pa gre v liričnem pristopu v najrazličnejše skrajnosti človeškega karakterja in obstoja nasploh. To kompleksnost samih idej so Extra Life sicer razbijali z energičnimi in čustvenimi živimi nastopi, a v zavetju domačih zvočnikov so vedno zahtevali osredotočeno poslušanje in poglobljeno obravnavo pripadajočih besedil. To zadnje velja tudi za album Dream Seeds, o katerem razmišljamo v današnji Tolpi bumov. Prva opazna značilnost pričujočega izdelka je to, da je bend s konceptualiziranjem dveh prevladujočih tematik nekoliko popustil pri zvočnih eskapadah in dramatičnih žanrskih divergencah. Verjetno gre tudi za posledico tega, da so se iz kvinteta prelevili v trio, kar je hkrati sprožilo večje avtorske vložke vsakega posameznika. V temačnost predhodnih dveh albumov nas je vodil predvsem Charlie Looker ob podpori svojega komornega orkestra, na aktualnem album pa je vzdušje drugačno. Plošča temeljito in brez zadržkov izpraša predpostavljeno intrinzično dobroto otrok, ukvarja se s fizično in duhovno minljivostjo ter do nerazpoznavnosti zabriše mejo med sanjami in tako imenovano resničnostjo. Sproža namreč najbolj očitno, a redko zastavljeno vprašanje: kdaj pa sploh smo najbolj resnični? Ko sanjamo, neobremenjeni s kulturnimi konvencijami in globoko potopljeni v svoj lasten ego ter zaznamovani s sicer neizživetim nadjazom? Ali pa v stanju budnosti, ko nase skorajda brez zavedanja navlečemo vso navlako in pritikline življenja v bolj ali manj civilizirani družbi? Če vam ob albumu ni vsaj malo nelagodno ob vseh izpostavljenih pomislekih, je povsem možno, da nekaj počnete napak.

Looker sicer res na videz lahkotno prehaja od petja tu s himničnim zanosom, tam pa z grozečo melanholijo, tematike in iz njih izvirajoče dileme pa so v vsakdanjem življenju vse prej kot enostavne za opredeljevanje in moralne sodbe. Dream Seeds je plošča, ki se, kot že omenjeno, osredotoča na dve glavni temi: sanje in otroke. To počne v izrazito fluidni maniri, tudi kompulzivne repeticije posameznih fraz, ki so bile precej očitne na predhodnih dveh ploščah, so na Dream Seeds skorajda neobstoječe, ponavljajo se le nekateri motivi v različnih kontekstih. Groteskni zafrkantski duh se na aktualnem albumu izgubi v sanjskih podobah, ki so ves čas ujete nekje na polovici poti do ultimativne resnice. Pri čemer gre seveda spet za svojevrstni absurd, če predpostavimo, da je resnica tako ali tako miselni konstrukt, ki se v vsakem okolju skuša vzpostaviti na svoj način.

Ko Carl Jung v avtobiografiji govori o svojih otroških sanjah, ugotavlja, da je prav z njimi njegovo duhovno življenje ubiralo svoje prve korake, večkrat pa omenja tudi to, kako so njegove sanje vedno presegale njegovo vednost oziroma se mu je njihov pomen razkrival šele mnogo pozneje. Extra Life na Dream Seeds pronicljivo zaobjamejo širok spekter sentimentov, ki se pojavljajo ob nasilnih trkih sanj in resničnosti. Razmislek o njih je seveda prepuščen posamezniku, ki se z njimi sooča, Extra Life pa na aktualni plošči ponujajo kar nekaj iztočnic za refleksijo ob zvočni podlagi, ki kljub čisti produkciji in določeni stopnji zrelosti še vedno zveni nekako popačeno in shizofreno, predvsem pa iztrgano iz najrazličnejših obdobij in zvrsti ter nato sestavljeno v povsem novo entiteto, ki se še vedno išče. Verjetno bi kakorkoli drugače zvenelo tudi veliko manj avtentično.


* Nina Hlebec

Extra Life "Righteous Seed" from Dream Seeds



Komentarji
komentiraj >>

Re: EXTRA LIFE: Dream Seeds (Northern Spy, 2012) (ponovitev 4. 5. 2012 ob 00:30)
pero [28/04/2012]

super napisano
odgovori >>