V sredo 25. aprila ob 20. uri ne zamudite naslednje edicije Art-Aree, oddaje o sodobnih vizulanih in sorodnih umetnostih. V tokratni oddaji bo govora o dveh pomembnih razstavah v Berlinu in Ljubljani.
- Skurille Objekte, zbirka nenavadnih in redkih objektov, Designpanoptikum Berlin (Zora Žbontar)
- intervju s Pernille Koldbech Fich, avtorico razstave Black, ki se odvija v Photonu (Jasna Jernejšek)
Oddaja v celoti!
ODDAJA V CELOTI:
V 191. ediciji oddaje Art-Area, ki tudi tokrat predstavlja, premleva in komentira dogajanje na prizorišču sodobnih vizualnih in sorodnih umetnosti, bosta danes na sporedu dva obsežnejša prispevka o dveh trenutno aktualnih razstavah v Ljubljani in Berlinu.
Najprej se bomo posvetili fenomenu muzeja obskurnih predmetov 'Skurille Objekte', ki domuje v zasebni instituciji Designpanoptikum v Berlinu. Zbirka tako zlahka osvetli človeško fascinacijo nad zbiranjem najrazličnejših stvari, ki jo generira želja po materializaciji spomina. V nadaljevanju sledi pogovor s Pernille Koldbech Fich, avtorico razstave z naslovom 'Black', ki je trenutno na ogled v galeriji Photon. Koldbech Fich, ena vodilnih danskih umetnic, ki deluje v polju sodobne avtorske fotografije, se v Ljubljani predstavlja prvič in sicer s svojo najnovejšim mračnim ciklusom.
V Berlinu, nekje v bližini umetniškega centra Tacheles in hiše, v kateri je svoja zadnja leta preživel gospod Brecht, smo na ulici Torstrasse 201 čisto po naključju naleteli na muzej nenavadnih in redkih objektov imenovan Designpanoptikum – Museum für Skurrile Objekte. Da je bila izkušnja še bolj sorodna temu poimenovanju, je poskrbel ruski lastnik Vlad Korneev – nekakšna sodobna različica Valvazorja. Vodstvo po zbirki je bilo zasnovano v slogu zastavljanja vprašanj, odkrivanja asociacij in razpršenih domislic, čemu so te redke kuriozitete služile.
Njegova zbirka osvetli človeško fascinacijo nad zbiranjem najrazličnejših stvari, ki jo generira želja po materializaciji spomina, po ukrotitvi nezapopadljivih meja sveta in tesnobe glede lastne minljivosti. Ugibamo lahko, da se je praksa zbiranja pojavila v trenutku, ko je človek začel posegati v svoje fizično okolje z izdelovanjem orožja, orodja in okraševanja prodnikov. Materialna kultura je postopoma prevzela vlogo sredstev zunanje družbene diferenciacije, o čemer pričajo bogati grobni pridatki vladarjev najstarejših civilizacij. Svetišča in zakladnice vladarjev, kjer so bili shranjeni darovi podanikov in podjarmljenih ljudstev, so imeli simboličen značaj – izkazovali so vladarsko (pre)moč.
Nenavadni značaj razstavljenih predmetov Vlada Korneeva nas potegne nazaj v zgodovino. Znajdemo se v sodobni različici renesančne Wunderkammern. Eklektične zbirke kuriozitet so bile tedaj organizirane tako, da so odsevale razmerje med stvarmi v svetu in podobnosti med njimi. Znaki so bili razumljeni kot del stvari, ne pa kot načini predstavljanja, povzame Michela Foucaulta Lidija Tavčar v svoji knjigi o zgodovinski konstituciji modernega muzeja.
Renesančne zbirke so združevale tako predmete iz narave kot iz človeškega življenja. Bile so enciklopedične – makrokozmos se je s človeško željo po celostni predstavitvi zunanjega sveta ujel za štiri stene. Imele so vlogo, kot so jo pred tem imele srednjeveške zakladnice. Namenjene so bile hedonističnemu uživanju najvišjih slojev in skrbnemu študiju. Na italijanskih dvorih je postalo zbirateljstvo zavezujoče. Skoraj vsak dvor je imel svoj studiolo – prostor namenjen plemiškemu intelektualnemu razvoju. V tistem obdobju se je postopoma oblikovala zavest in vrednost o konceptu umetnosti in vse bolj poglobljen občutek za zgodovinskost.
Racionalizem 17. stoletja je prinesel povsem drugačno logiko, podobnost je postala prej nevarnost za napako. Vse bolj je cvetel trg z umetninami. Postopoma se je zanimanje usmerilo s predmetov kuriozitet, k dejavnosti razstavljanja. Slikarska dela so pojmovali kot del barvno usklajene dekorativne sheme. Postala so sicer ločena od npr. zbirk žuželk, niso jih pa razumeli kot ločene in originalne entitete.
Premik od muzejev zaprtih za množice do predhodnice sodobnega muzeja, s prevladujočo socializacijsko funkcijo, je v 19. stoletju pripeljal do drugačnega razstavljanja. Posameznih umetniških del niso več postavili tesno skupaj, temveč v širokih razmikih. Sledilo je sistematiziranje in predstavitev umetnin glede na nacionalne šole in sloge. Dela so opremili z napisi, ki so obiskovalca podučili o njihovi stilni in zgodovinski klasifikaciji. Na sodobnih razstavah vse bolj opažamo tendenco po preseganju tovrstnega pristopa ter težnjo k ozaveščenosti mnogoterih interpretacij, različnih ideoloških vidikov, ki jih ima določeno umetniško delo. S čimer osvetlijo dandanašnjo družbeno situacijo, kjer je kritična in relativna pozicija slehernika do sveta spodbujena.
Ob vstopu v Museum für Skurrile Objekte se prej znajdemo v nekakšnem renesančnem studiolu, ki je daleč od sorodnosti z vzgojnim sodobnim muzejem. Vrženi smo v preteklo, že davno pozabljeno episteme. Z utopičnim vihravim zagonom se prelevimo v starodavne raziskovalce sveta, ki ga je mogoče spoznati in obvladati. Pozdravijo nas velik doprsni portret Lenina in drobni nenavadni predmeti. Pot do nadaljevanja zbirke zastira figura Power Ranger-ja, pridobljena z Japonske, ki ga Vlad Korneev nonšalantno dvigne, ko mu plačamo vstopnino.
Pred nami zažari znanstveni laboratorij poln nenavadnih predmetov, ki jih zbiratelj kupuje na eBay-u, na bolšjem trgu ali pa najde na smetiščih. Včasih pa tudi skrivnostno obmolkne in ne pove, kje je pridobil te nenavadne primerke. Vsem tem predmetom le s težavo v celoti določimo pomen, njihovo funkcijo mora obiskovalec šele razvozlati. To je še težje, saj ta nenavadni mož predmete sestavlja v nove kompozicije. Za doplačilo nam naposled ponudi vodstvo, a ker prihajamo z bratske Slovaške, nam ga ponudi zastonj.
Ustavimo se ob monumentalni dlani s plastičnimi oprimki, na kateri je obešena zemlja, kot nekakšna aluzija na božjo vsemogočnost in harmonijo. Pove, da je dlan del predmeta iz časa poparta, ko je – po njegovi izvirni definicij – postalo vse realno majhno predimenzionirano, vse veliko pa premajhno. Naposled le uganemo, da je roka služila kot podstavek za mizo.
Sprehodimo se mimo njegovih fotografij, saj je obenem tudi surrealistični fotograf, do ene prvih električnih svetlobnih luči. Oči nato ponosno vrže na razstavljeno revijo, kjer so objavljene fotografije manekenov v njegovem muzeju. V istem dihu pojasni, da svoje predmete posoja tudi za snemanje filmov.
Nad nami visi nadvse zanimiva stvar v obliki čepice. Podobno kot za vsako stvar nas tudi tokrat Vlad Korneev povpraša čemu mislimo, da je služila in na kaj nas spominja. Zbira namreč najbolj zanimive napačne rešitve, s čimer popestri vsako naslednje vodstvo. To seveda ni kapa za norce, kot smo jo poimenovali, temveč so jo uporabljali kot boksarsko žogo. Pokaže na škatlo v obliki kamere posajeno na glavo lesene lutke in ponovi vprašanje. Čez hip pove: »v njo so vendar zaprli kamero, s čimer so zadušili njen glasen zvok.«
V roke nam potisne železno palico in zopet tuhtamo … Vlad Korneev nam podaja namige, pove nam obdobje in uganemo. Gre za palico, s katero so si ženske pomagale pri ročnem pranju perila, saj so z njeno pomočjo izboljšale cirkulacijo vode. Nato nas popelje mimo komore, v kateri so ljudje zaradi pljučne okvare preživeli tudi do petdeset let. Predstavi nam omarico za sušenje filmskega traku in zgodnji zdravniški rentgen.
Vodstvo popestri človeška kreatura, ob kateri Vlad Korneev omeni robota brez duše iz znanstvene fantastike Metropolis. Poprosi nas, da del svojega duha žrtvujemo zanjo, da bo nekega dne tudi ona oživela. Na ta način bo do konca svojih dni finančno preskrbljen. Enigmatičen nam je ostal prav njegov odnos do denarja, ki ga je vseskozi omenjal oz. se šalil na ta račun.
Ogled se zaključi v temi – ugasil nam je luči, ker je elektrika v Berlinu zelo draga – z najtežjim vprašanjem. Razvozlanje slednjega naj bi dokončno razkrilo naš učenjaški potencial in logiko sklepanja. Pred nas postavi kovinski predmet in nas povpraša, na enak način kot že mnogokrat poprej. Za namig doda, da se ga dotaknemo neštetokrat na dan. Was ist das? (Zora Žbontar)
Danska fotografinja Pernille Koldbech Fich je s serijo 'Black' v Galerijo Photon vnesla izkušnjo skandinavskega občutenja melanholije. Inscenirane velikoformatne fotografije z minimalnimi izraznimi sredstvi, posebno barvo in prostorom, raziskujejo odnos avtorice do različnih objektov. Posamezni portreti neznanih žensk so umeščeni med fotografije navidezno praznih prostorov, ki delujejo kot slikarski monokromi. Avtorica se poigrava z mnogotero simboliko črne barve ter metaforiko praznega prostora. Črn prostor, ki ob natančnejšim pogledu razkrije posamezne detajle, kot so obris stola, svetilke ali mize, deluje kot metafora nezavednega, kot bleščeča se površina, ki se lesketa samo na površju, pod seboj pa skriva globlji pomen. Ob razstavi, s katero se je premierno predstavila slovenski javnosti, smo se z avtorico pogovarjali o njenem preteklem in sedanjem delu ter razvijanju njenega specifičnega fotografskega izraza.
Razstava, ki si jo je v Galeriji Photon mogoče ogledati do 18. maja, je rezultat medkulturnega sodelovanja z dansko Galerijo Image ter producentko in iniciatorko projekta Tijano Mišković. Miškovićeva je odločitev za predstavitev del Pernille Koldbech Fich pojasnila takole:
(Jasna Jernejšek)
Naslednja edicija se bo zgodila v sredo, 9. maja, ob isti uri na isti frekvenci. Tokratno oddajo sta vsebinsko pripravili Jasna Jernejšek in Zora Žbontar.
Komentarji
komentiraj >>