Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
ARGUMENTUM AD NAUSEAM (688 bralcev)
Torek, 24. 4. 2012
Božidar K.



Tik pred novim vladnim varčevalnim predlogom in poslednjimi pogajanji s sindikati javnega sektorja so se najbrž večini prebivalcev Slovenije v podzavest trdno vtisnili argumenti, s katerimi vlada že od svojega nastopa poudarja domnevno pomembnost javnega varčevanja. Argumenti, s katerimi te ukrepe zagovarjajo kot absolutno nujne, tako vsebinsko kot časovno, pa so večkrat zavajajoči tako po vsebini kot po strukturi.

Tik pred novim vladnim varčevalnim predlogom in poslednjimi pogajanji s sindikati javnega sektorja so se najbrž večini prebivalcev Slovenije v podzavest trdno vtisnili argumenti, s katerimi vlada že od svojega nastopa poudarja domnevno pomembnost javnega varčevanja. Argumenti, s katerimi te ukrepe zagovarjajo kot absolutno nujne, tako vsebinsko kot časovno, pa so večkrat zavajajoči tako po vsebini kot po strukturi. Splošen argument stoji nekako takole: »Vsi se strinjamo, da je treba varčevati. Če ne bomo varčevali, nam bodo prišli vladat strici z Bruslja. Če bomo varčevali, bomo dobili cenejše kredite. Treba je varčevati zdaj in treba je varčevati na javnem dobrem.«

Prvi del tega argumenta, da se vendar vsi strinjamo o nujnosti varčevanja, preprosto ni resničen. Proti logiki varčevanja se niso izrekli le nekateri slovenski strokovnjaki in del javnosti, ampak ekonomisti s celega sveta, med njimi tudi Nobelovi nagrajenci, kot je denimo ameriški ekonomist Paul Krugman. Ta je nedavno dejal, da se mu dozdeva, da so evropski voditelji očitno odločeni storiti ekonomski samomor celotnega kontinenta. Upanje, ki ga je za Evropo še čutil pred nekaj meseci, ko je Evropska centralna banka začela z večjim kreditiranjem evropskih bank, je zdaj zanj s politiko histeričnega varčevanja dokončno umrlo.

Drugi del argumenta, ki se ga rad poslužuje predvsem finančni minister Janez Šušteršič, so ga pa redno ponavljali tudi predstavniki koalicijskih strank, je, da nam bo v primeru padca ukrepov prišla vladat tehnična vlada iz Bruslja, kar bi pomenilo, da ne bomo več imeli suverenosti nad svojo fiskalno politiko. Ta argument je v prvi vrsti krožen. Glasi se namreč takole: »Če ne bomo storili tega, kar hoče Bruselj, nam bo prišel vladat Bruselj in bomo morali storiti to, kar hoče Bruselj.« Vsi skupaj pa tako ali drugače ignorirajo dejstvo, da smo se s podpisom fiskalnega pakta, ki smo ga po Portugalski kot druga država podpisnica tudi ratificirali, od fiskalne suverenosti že poslovili.

Dalje se ponavlja, da bomo z varčevanjem pridobili višjo bonitetno oceno in tako cenejše kredite. Vendar je tu banalno že samo dejstvo, da nam bonitetne hiše, ki so neizvoljene, privatne in z dolgo zgodovino koruptivnosti ter nekompetentnosti določajo naš življenjski slog in porabo skupnega denarja. Poleg tega ekonomisti opozarjajo, da ko investitorji ocenjujejo zmožnost države za odplačevanje dolga, opazujejo takratno stanje državnega gospodarstva – zato varčevalni programi ne delujejo nujno niti kot način znižanja stroškov kreditiranja.

Premier Janez Janša redno ponavlja, da se ne smemo slepiti, da še imamo čas. Vendar Carlo Cottarelli, direktor oddelka za fiskalne zadeve pri mednarodnem denarnem skladu opozarja, da je nedavna analiza izmenjave posojilnega tveganja v razvitih državah pokazala, da lahko premočna kratkoročna zaostritev fiskalne politike dolgoročno poveča dolg v primerjavi z bruto domačim proizvodom. S prehitrim manjšanjem deficita na kratek rok lahko dolgoročno pride do negativnega vpliva na rast in posledično do višanja deficita.

In tudi, če spregledamo vsa zavajanja in logične nekonsistence do sedaj, se lahko vprašamo: zakaj je treba varčevati na točno teh področjih? Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport bo od predvidenih 818 milijonov evrov privarčevanega denarja letos utrpelo največji rez, kar 262 milijonov evrov, skoraj eno tretjino. V Avstriji so denimo iz varčevalnih ukrepov izvzeli znanost, šolstvo in visoko šolstvo, češki minister za izobraževanje Josef Dobeš pa je ob visokem rezu v šolstvo protestno odstopil s položaja. Pri nas največje breme nosijo prav ti sektorji, o nujnosti takšnega varčevanja pa ne neha govoriti niti pristojni minister Žiga Turk.

Ne glede na to, na kakšen način namerava oblast reševati probleme države, je potrebna distanca do dikcije, ki kot samoumevno podaja samo in edino neko določeno rešitev. Ideologija se namreč vselej predstavlja kot nekaj samoumevnega in zdravorazumskega. Brez kritičnega stališča pa je, kot vemo, lahko zelo nevarna.

ODPOVED: Komentiral je Božidar Kolar.



Komentarji
komentiraj >>