Nezmožnost dobre makroekonomske ureditve je evropsko gospodarstvo pripeljalo do globoke krize. Pri tem nas čudijo ukrepi oblasti, ki z varčevalnimi rezi v proračun krizo le še poglabljajo. Nezmožnost mišljenja izven okvirov logike trga vodi do paradoksalnih ukrepov, kot je npr. podaljševanje delavne dobe, pri tem da je nezaposlenost med mladimi v Sloveniji že 30%. O vsem tem smo se pogovarjali s Sašom Furlanom.
Kriza. Totalno prežvečen pojem, ki nam že vsem visi iz ušes. Iz nje smo naredili metafizično idejo, v imenu katere zatiramo in se upiramo. Vendar pa to ni nič čudnega. Kriza je naša dejanskost, naša aktualnost, s katero se je dobro soočiti. Sama kriza ni nič tragičnega. Je del življenja, ki nam nudi uvid v slabosti ustvarjenega sistema in nam daje okvire možnih sprememb. Tragičen je lahko le naš odziv nanjo.
Na osebni ravni poznamo dve možni krizi. Prva nastopi ob dejanski izgubi, druga pa je izkaz slabega sistema. Freud prvo imenuje žalovanje, drugi pa pravi melanholija. Žalovanje mine, ko se sprijaznimo z izgubo in na mesto izgubljenega objekta postavimo nekaj drugega. Melanholija pa se vleče, poglablja, dokler ne pride do prestrukturacije sistema ali njegovega propada.
Tudi v gospodarstvu lahko prepoznamo ti dve vrsti krize. Do prve pride ob spremembi razpoložljivosti proizvodnih sredstev. Npr. zmanjka lahko neke ključne surovine za proizvodnjo, lahko pride do problema s tehnologijo, ki ni več primerna, ali pa umanjka delovna sila. Vendar pa do takšnih kriz skorajda ne prihaja. Za kapitalizem so značilne drugačne krize: zaradi nestabilnosti, anarhične narave samega tržnega sistema vsake toliko pride do tega, da si del trga pridobi veliko prednost pred vsemi drugimi udeleženci in ima tako velik vpliv na njegovo delovanje.
Trenutna kriza pa ni čisto tipična, zato si je pridobila tudi lastno ime: dolžniška kriza. Če nekoliko posplošimo njene vzroke, lahko o njih rečemo: zaradi slabe makroekonomske ureditve Evropske Unije je le-ta centralizirana - gospodarstvo perifernih držav ni zmožno konkurirati gospodarstvu centralnih držav. Zato se podjetja obrobnih držav zadolžujejo pri bankah gospodarsko bolj razvitih držav. Vendar pa tudi ogromna posojila niso dovolj posodobila gospodarstva perifernih držav, zato posojil niso bile zmožne vrniti. To je vodilo v propad bančnega sistema Evrope in ta je vodil do zloma celotnega investicijskega sistema. Propadajočim podjetjem so skušale pomagati države, zato so njihov dolg prevzele nase. In tako je od leta 2008 javni dolg vedno bolj naraščal, do leta 2010, ko le-ta postane že nevzdržen, kar je sprožilo velike varčevalne ukrepe.
Pri vsem tem pa je priporočljivo upoštevati, da kapital v krizi ne izgine. Samo porazdeli se drugače - redki producenti, ki jo preživijo, si tako pridobijo kapital tistih, ki so v krizi propadli. Države imajo možnost poseči v ta sistem in umetno prerazdeliti nabran kapital. Sicer tu obstajajo določena tveganja, vendar pa so ta nedolžna v primerjavi s tveganji poizkusov ukinitve socialne države.
Evropske države se ob soočanju s trenutno krizo obnašajo kot melanholični bolniki: niso pripravljene sprejeti napak v sistemu in jih odpraviti, temveč krpajo sistem in te krpe jemljejo tam, kjer lahko: v javnem sektorju. S tem dajejo vtis, kot da res ne opazijo, da varčevalni ukrepi niso rešitev problema, temveč le njen odlog in da ta vodi v vedno večjo krizo. O tem smo se pogovarjali s Sašom Furlanom.
Komentarji
komentiraj >>