Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
HILDEGARD VON BINGEN: Canticles of Ecstasy (Harmonia Mundi, 1994) (1531 bralcev)
Nedelja, 29. 4. 2012
Marko Karlovcec



Poslušamo ekstatične speve Hildegarde Von Bingen, prve znane skladateljice zapisane evropske zgodovine. Mističarka, zeliščarka, benediktinka in še marsikaj - spoznajte enega najbolj markantnih ženskih likov vseh časov, to nedeljo na Radiu Študent...
Tokrat se posvečamo srednjeveški skladateljici in svojevrstni renesančni ženski, Hildegardi Von Bingen. Pravkar ste z albuma »Canticles of Ecstasy« slišali skladbo »O vis aeternitatis«, ki jo je izvajala zasedba za zgodnjo glasbo Sequentia, izšla pa je pri založbi Harmonia Mundi leta 1994. Hildegard Von Bingen, rojena na območju današnje Nemčije okrog leta 1098, je pravzaprav prva na seznamu skladateljic in skladateljev zapisane zgodovine evropske glasbe. V času, ko je bila anonimnost na področju kreativnosti vrlina in ko je večino kulturne produkcije tako ali drugače nadzorovala katoliška cerkev, je takratno patriarhalno klimo razburkala izjemna posameznica, ki je iz normativov štrlela na več koncih. Kot deseti otrok bogate družine, tradicionalno dodeljena samostanski vzgoji za bodočo nuno, je že v ranih letih kazala svoj posebni značaj. Doživljala je vizije in bila kot veliko ostalih mističark nagnjena k bolehnosti in poudarjeni občutljivosti. Kasneje je postala benediktinka in celo predstojnica samostana ter šele v zrelih letih začela popisovati svoje vizije in jih uglasbovati.

Poleg obsežne glasbeno-teatralne igre »Ordo Virtutum« je Hildegarda spisala več kot šestdeset hvalnic in pesmi. Njena glasba je v celoti monodična, kar pomeni, da je v njej ves čas prisotna le ena melodična linija. Polifonija se je v sakralno glasbo namreč prikradla dobro stoletje kasneje, prek skladateljev, kot je bil npr. Perotin. Osnovni vpliv Hildegardine glasbe gre gotovo iskati v gregorijanskih spevih, ki so določali glasbeni milje tistih stoletij in iz katerih se je navsezadnje razvila evropska umetna glasba. Vendar se Hildegardina izraznost od gregorijanskih koralov tako formalno-glasbeno kot karakterno razlikuje. Pisala je za ženski glas, ki večino časa operira v precej višjem rangu kot je bilo takrat običajno. Veliko skladb pa tudi ni izključno vokalnih, saj lahko v spremljevalni vlogi slišimo srednjeveške gosli, organistrum, ki je predhodnik hurdy-gurdyja, in harfo. In to v času, ko so bili instrumenti v sakralni glasbi sprejeti z velikim nezaupanjem, do nedavnega pa celo prepovedani. Modusi, ki jih uporablja, so pogosto blizu melodični klimi frigijske lestvice. V kombinaciji z bogato melizmatiko in počasnim kontemplativnim tempom vse to generira nekakšno skrivnostno vznesenost in notranjo intenzivnost, ki se precej loči od tipičnih čustvenih pokrajin krščanske liturgične glasbe. Pri Hildegardi tako lahko zaznamo neko posebno intimnost, pa tudi pogumno umetniško širino in individualiziranost izraza. K temu je gotovo prispevala tudi originalnost nekaterih tekstov, nasičenih s podobjem in barvitostjo njenih osebnih vizij ter mističnih razodetij.

Hildegard Von Bingen, katere glasbo ste pravkar slišali v izvedbi skupine za srednjeveško glasbo Sequentia, je v zadnjih nekaj letih postala izredno priljubljena. Na novo so jo odkrili vsi tisti, ki jih zanima ženska kreativnost skozi zgodovino, in Hildegarda je gotovo ena izmed izstopajočih osebnosti na tem področju. V času njenega življenja ni bilo veliko priložnosti za javno izražanje ženske senzibilnosti. Z ozirom na dejstvo, da si je Hildegard kot nuna naložila življenje še dodatnih odrekanj, je bogat čutni spekter njene dejavnosti naravnost impresiven. Pisala je prozo, v kateri je popisovala svoje vizije, skladala glasbo, ustvarjala gledališke igre, sodelovala pri bogati likovni opremi svojih tekstov ter celo izumila lastno pisavo in kodni jezik. Nekateri pravijo, da gre zanos in očarljivost njene glasbe iskati ravno v izražanju feminilnosti. Njena posebnost je ravno v tem, da gre za mistično umetnost, ki je globinsko posredovana skozi žensko izkušnjo in izkušnjo ženskosti. Erotičnost, ki jo lahko v njeni glasbi zaznamo, pa je po mnenju nekaterih avtoric povezana tudi z zakoreninjenostjo le-te v ženskem telesu, bioloških ritmih in procesih. Take trditve imajo tudi svojo idejno podlago, saj je Hildegard ena izmed pionirk medicinske vednosti o ženskem telesu, ki je bila, vsaj kar se javne rabe tiče, v tistem času še precej v povojih. V eni izmed njenih medicinskih knjig lahko tako najdemo enega izmed prvih ohranjenih opisov ženskega orgazma. Pozitivna naravnanost do spolnosti ter priznavanje ženske optike užitka sta tako gotovo informirala njeno dojemanje religiozne ekstaze, ki jo je prelivala v svoje speve. Kajpak, času in okolju primerno, filtrirane skozi krščansko podobje, ki je bilo na voljo.

Hildegard Von Bingen so zaradi njene glasbe in misticizma, pa tudi zaradi tega, ker je bila izredna zeliščarka in zdravilka, v preteklih desetletjih opazili tudi v okoljih, ki jih ponavadi označujemo z izrazom »new-age«. Seveda v njeni glasbi ni težko prepoznati kontemplativnosti in sugestivne atmosfere, ki jo v new-agevskih krogih ponavadi zasledujejo. Hkrati pa je to glasba, ki izhaja iz precej bolj neizprosnih okolij in časov - z manj komoditetami in s praktično na nič reducirano izbiro na področju duhovno-religioznih poti. Hildegard Von Bingen in prav tako njena glasba izhajata iz tradicije, ki je ključnim premisam new-agea v temelju sovražna, kakor je sovražna ženskim potencialom, kreativnosti in seksualnosti onkraj opredeljenih vlog. A sprejemajoč vse vljudnostne forme, predsodke in samoumevnosti ženske podrejenosti njenih časov je Hildegard v svoji kreativni karieri šla pošteno onkraj tega, kar je bilo takrat ženskam dovoljeno in prekršila ogromno tabujev. Med drugim je bila med prvimi ženskami, ki so si dovolile javno pridigati, interpretirati svete spise in komunicirati z najvišjimi dostojanstveniki brez posrednikov. Zase in svoje sestre benediktinke je celo uspela izprositi novo lokacijo, ki jim je omogočala večjo neodvisnost pri lastnih dejavnostih. Iz njenega življenja, katerega najpomembnejša zapuščina je poleg zeliščarstva ravno glasba, tako veje pionirski duh, ki ji je priskrbel tudi spoštovanje sodobnih feministično naravnanih umetnic. V tem smislu je še danes neizpodbitno aktualna. Kot smo videli, pri konzumiranju njene glasbe hitro naletimo na vprašanja ženskih glasov, osebne vizije in specifike družbeno-spolne pogojenosti izraza – vse to pa so ključna vprašanja sodobnih razprav o glasbi nasploh.


Pripravil Marko Karlovčec.




Komentarji
komentiraj >>