Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
UWE KROPINSKI: So Wie So (Jazzwerkstatt, 2012) (ponovitev 6. 5. 2012 ob 00:30) (698 bralcev)
Sobota, 28. 4. 2012
Andrej Hočevar



Andrej Hočevar se je poglobil v novo ploščo kitarskega mojstra Uweja Kropinskega, ki se letos oglasi na festivalskem odru Jazz Cerkna... * v celoti
Zgodba nemškega kitarista Uweja Kropinskega, enega izmed letošnjih gostov festivala Jazz Cerkno, je pripoved o dvojnem oplajanju. Na eni strani so kitaristova zanimanja za različne svetovne godbe, na drugi pa njegovo tehnično mojstrstvo, neponovljivo v tistem smislu, ki ga v bistvu radi pripisujemo mnogim izmed glasbenikov, pri katerih ta vidik njihovega ustvarjanja pogosto prevlada nad skrbjo za enoten vsebinski lok. Šestdesetletni Uwe Kropinski – človek-kitara, kot ga je poimenoval neki kritik – je v svojem jubilejnem letu izdal duhovito naslovljeni album So wie so, album solističnih izvedb, v glavnem improvizacij na akustični oziroma klasični kitari.

Uwe Kropinski na albumu So wie so z virtuozno lahkotnostjo razpira svojo izrazno pahljačo, ki pravzaprav obsega že toliko različnih odtenkov, da je njihovo notranjo urejenost zmožna dojeti zgolj največja poslušalska prizadevnost. Glasbena govorica Uweja Kropinskega, ki vsebuje mnoge elemente klasične glasbe, se v svojem napredovanju ne ozira preveč nazaj. Zaradi brbotanja v srži improvizacij Kropinskega imajo njegove izvedbe značilnost nekakšne paratakse; od začetka do konca namreč spontano sledijo notranjim impulzom, ki v vsakem tonu že vidijo fraktalne krošnje novih možnosti. Takšen pristop daje improvizacijam Uweja Kropinskega veliko mero sofisticirane ekstravagantnosti, ki pa poslušalcu včasih tudi onemogoča, da bi jo dojel kot organsko nadgradnjo njenih sestavnih delov.

Čeprav Uwe Kropinski v živo igra tudi po več kitar hkrati, uspe že z eno samo doseči učinek neverjetnega mnogoglasja. Med več vzporednimi melodijami in njihovimi spremljavami se namreč nenehno odvija boj za prevlado, ki lastna nasprotja dialektično razstavlja in presega. Kropinski si sproti izmišlja melodije, ki so ponekod na videz preprosta, skopa zaporedja posameznih tonov, združenih s skrivnostnimi harmonijami, spet drugje pa s svetlobno hitrostjo zgoščeni zvočni drnci. Kropinski nenazadnje igra posebno kitaro z neverjetnimi devetintridesetimi prečkami, kar pomeni, da njegova govorica nenehno hodi po mejah lastnih zmožnostih in zmožnostih njegovega inštrumenta. Izjemno oddaljeni skoki in premiki iz nižjih registrov v najvišje jamljejo sapo, a delno tudi zmožnost za dojemanje njihove utemeljenosti oziroma koherentnosti, saj občasno izpadejo kot etude brez problemskega vozlišča.

So wie so ustrezno prikaže mnogoplastnost govorice Uweja Kropinskega, kar pomeni, da zvesto odslika nekaj, čemur bi lahko rekli poudarek na neskončnem številu kotov pred krivino krožnice. Kropinski je namreč z nekaj toni zmožen hkrati sugerirati razmazano ritmičnost, ji dodati dva jazzovska akorda z neverjetno kratko razpolovno dobo in se ob tem spomniti še drugih mojstrov od Badena Powella preko Djanga Reinhardta do Adriana Legga, poznega Ralpha Townerja ali oglatega Helmuta “Joeja” Sachseja. Izraznost Kropinskega je, skratka, tako bogata, da je spričo njene veličine včasih že težko vztrajati. Zato so zanimivi predvsem tisti trenutki, v katerih virtuoznost dejansko preide v sugestivnost, kompleksna melodika pa v pretočnost čiste zvočnosti, ki preveč izumetničene ali racionalne koncepte svobodno pušča za sabo – ne glede na to, ali je avtor sploh imel ta namen. Pri tem so mnogi perkusivni vložki predvsem ritmizirana abstrahiranja, medtem ko so, nasprotno, najbolj samozadostne pasaže že hkrati tudi navdihnjene abstrakcije.


* Andrej Hočevar




Komentarji
komentiraj >>