Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
LOMA PRIETA: I.V. (Deathwish, 2012) (ponovitev 10. 5. 2012, ob 00:30) (723 bralcev)
Sreda, 2. 5. 2012
Marko Karlovcec



Poslušamo tokrat precej noiserske screamo hardcorovce Loma Prieta, ki na svoji novi plošči konkretno zarežejo in sprostijo pravo eksplozijo hreščeče lepote, harmonij in krikov... * v celoti
Loma Prieta so kalifornijski bend, ki že nekaj let intenzivno deluje znotraj tistega odtenka aktualne hardcore ali post-hardcore scene, ki mu pravimo screamo. Za seboj imajo že kar nekaj svojih izdaj in splitov z drugimi bendi, a kot pravijo sami, si zaradi punkovske kratkosti nobene izmed njih ne upajo proglasiti za polnopravni album. Kakorkoli že, pred nami je njihov sveži, za nas čisto pravi album, ki nosi naslov »I.V.«.

»I.V.« je nadgradnja in svojevrsten višek pristopa, ki so ga Loma Prieta razvijali že na prejšnji plošči »Life/Less«. Screamo hardcore je z ozirom na punkovske podzvrsti potencialno precej odprto področje, ki dopušča odklone tako v prelomljene ritme in odprtejši riffovski ter harmonski material kot tudi v nasilne in hreščeče detonacije soničnega besa. Loma Prieta s pridom počno oboje in zelo naglas. Prva stvar, ki ob zagonu plošče stopi v ušesa, je to, kako glasno bend igra, dobesedno razgraja. In še več, kako glasno jim je to uspelo posneti. Celotna zvočna slika je izredno abrazivna, povsem ne-apologetska ter se na več mestih namerno približuje hreščečemu noisu. Pravzaprav je to ena izmed ključnih potez glasbe Loma Prieta na tej plošči. Njihova igra se dogaja in ves časa ostaja na hreščavi stopnji intenzivnosti. Nekajkrat, kot npr. v zadnjem delu trilogije »Forgetting«, pa prestopi v do konca nasičen noise-overdrive zvočni udar. Za dosego takega učinka pa je potrebna tudi določena mera inteligence oz t.i. »know-how«, saj brezglavo nabijanje po instrumentih dostikrat, predvsem na posnetkih, učinkuje ravno nasprotno – zadušeno in plitko. Loma Prieta se pozna, da imajo za sabo kar nekaj let hrupnega igranja in garanja. Tako uspejo ujeti intenziteto svojega organskega šusa in mu namesto olepševanj še poudariti inherentno ostrino.

Prva skladba »Fly By Night« je, kot se zanimivo pogosto zgodi, že nekakšen vrhunec celotne plošče. Komad je kratko malo čaroben in mine v hipu. V njem pa najdemo vse temeljne sestavine izraza Loma Prieta. Poleg kolektivnega udrihanja benda, ki diha kot eno in s tem spomni na najboljše trenutke zanosa At The Drive-In, izstopa tudi gneva poln kričeč vokal, ki ni nič kaj umetelen temveč prej na meji hripavosti in izgube glasu. V vsesplošnem trušču pa se lesketajo bleščeče odprte harmonije, za katere si ne morem kaj, da ne bi na dan privlekel vprašljivega izraza – lepota. Kombinacija agresivnega in hrupnega igranja v kombinaciji s presunljivimi melodijami je formula, ki jo izrablja veliko hardcorovskih in metalskih podzvrsti, med katerimi najbolj izstopata ravno screamo, pa tudi surovi patos prvinskega black metala.

Že omenjena hrupna naravnanost kolektivne igre benda pa Loma Prieta spretno pelje daleč stran od patetike post-rockovskih brodenj, ki zaznamuje veliko screamo produkcije. To jim omogoča, da tudi na področjih, ki so tako obremenjena s klišeji trpečega izražanja čustev in dostikrat prisiljenim zasledovanjem neke globine, vnesejo veliko svežine. Če poznamo žanrske kode iz rocka izhajajočih glasb, ki nas obdajajo, seveda ni težko pogruntati, da gre na plošči »I.V.« za visoko stopnjo jeze, gneva in obupa – vendar hkrati s tem iz same intenzivnosti teh občutij žarijo odtenki odrešitve, samo-izgube in premagovanja, ki se izlijejo v slišno sonično blaženost ekspresivnega hrupanja.

»I.V.« je tako ena izmed prepričljivejših plošč aktualnih odvodov hardcora, ki gre v zasledovanju lastne izraznosti onkraj zone udobja punkovskih klišejev. Loma Prieta se pokažejo kot bend, ki zna zaigrati to, kar želi, in ki se ne ustraši intenzitete tega, kar želi butniti ven.


* Marko Karlovčec




Komentarji
komentiraj >>