Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
MORIARTY: The Missing Room (Air Rytmo, 2011) (ponovitev 8. 5. 2012 ob 01:00) (714 bralcev)
Ponedeljek, 30. 4. 2012
Tit Podobnik



Pred njihovim nastopom na letošnji Drugi godbi se potapljamo v drugo stvaritev nostalgičnih Moriarty... * v celoti
Drugi album mednarodno obarvane skupine Moriarty bi lahko bil iztočnica za marsikatero zamero, ki jo sam gojim do precejšnega dela sodobne glasbene produkcije s podstatjo v akustičnih ali konvencionalnih instrumentih. Že reklama, češ da gre za evropske Black Keys, je vsaj malo neposrečena, seveda, to je točno tisto, kar potrebujemo, še en bend, ki bo našel svoje mesto tako na Radiu SI kot Radiu Študent, pa smo vsi zadovoljni. Komur se je zadnji hitič Black Keys zavoljo okoliščin in politike štancanja radijskih postaj priskutil, bo že vedel, o čem govorim. Morda se ravno zaradi tega tovrstne godbe lotevam nekoliko drugače.

Torej ne gre toliko za to, da bi me zanimala estetika albuma The Missing Room, čeprav je na nek način precej sorodna temu, kar sledi. Bolj kot to me zanimajo implikacije danes predstavljene glasbe. Bodimo iskreni. Zadeva bi bila razen produkcije brez težav lahko umeščena nekaj desetletij nazaj. Hibridizacija raznolikih sistemov, še posebno tistih iz šestdesetih let, je več kot očitna. A sodba o tem, ali je to dobro ali slabo, je premalo, kajti menim, da Moriarty resonira nekaj širšega. Je izraz ali če hočete simptom, ki ga lahko v današnji zahodni kulturi zasledujemo ne samo na področju glasbe, ampak tudi v drugih poljih, na primer v filmu, v tv serijah itd. Gre za širši sentiment, za katerega je značilna reciklaža sistemov in nostalgičen klic. Nenazadnje že ime benda potrjuje mojo tezo. Moriarty je namreč legendarni lik iz beatniške klasike, Na cesti, pri čemer slednji simbolizira nenehno uhajanje iz vzpostavljenih družbenih in kulturnih konvencij.

Res je, da odločitev za tovrstno ime lahko pomeni nekakšen poklon tistemu obdobju in zvestobo dogodku ter takratnim premenam v družbeni strukturi, po drugi strani pa je torej ta sama odločitev že tudi izraz nečesa drugega. Morda tistega, čemur Frideric Jameson reče kultura postmodernizma kot kulture poznega kapitalizma, ki jo med drugim označuje izguba za zgodovino, pastiš. Ali torej ne gre ravno v primeru Moriarty za glasbeni simulaker? Podobno kot smo lahko slednje videli v Umetniku, čeprav je na tem mestu potrebno poudariti, da seveda ne gre za povsem sorodna pristopa k ustvarjanju, saj je eden nekoliko bolj subverzivno ukleščen kot drugi. Zato se lahko vprašamo, ali Moriarty zares sledi svojemu imenu kot brezmejnosti limite svobode, ali pa gre za emblematičen izraz kulturne logike zahodne matrice?

Da se razumemo. Moriarty niso slabi, so celo zelo všečni, krasni za indie soundtracke, kot uliti za Klub Cankarjevega doma, a temeljno vprašanje je, zakaj bi v 21. stoletju poslušali glasbo, ki je pravzaprav glasba šestdesetih, in torej glasbo, ki jo imamo sicer ravno zaradi njene utesnjenosti v neko obdobje nadvse radi? Zato, ker lahko in nam ugaja. Pogled skozi okno v dandanes je namreč preveč tesnoben, medtem pa naj se kulturna logika kapitala še naprej oplaja točno tam, kjer se je pričela lomiti.


* Tit Podobnik




Komentarji
komentiraj >>