Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
DEMOKRACIJA po evropsko (659 bralcev)
Torek, 1. 5. 2012
APR



Svet se je znašel v krizi, v krizi je Evropa, v krizi je Slovenija. To je očitno. Ni pa finančno dolžniška kriza, na katero najprej pomislimo, edina kriza, ki smo ji priča. Niti ni najbolj usodna.

Svet se je znašel v krizi, v krizi je Evropa, v krizi je Slovenija. To je očitno. Ni pa finančno dolžniška kriza, na katero najprej pomislimo, edina kriza, ki smo ji priča. Niti ni najbolj usodna.

Ideja zategovanja pasu in krčenja države ni nova ideja, nova pa je njena trenutna manifestacija, s katero je neoliberalizem sunkovito zaobjel celotno evroobmočje. Dolžniška kriza je ponudila priročen izgovor za uveljavitev mokrih sanj ekonomsko politične elite. Protisocialni varčevalni ukrepi, ki smo jim trenutno priča, so škodljivi, kar pa je resnično zaskrbljujoče, je način sprejema teh ukrepov.

Spomnimo se na Grčijo, ki se sooča s posledicami globalne krize in zadolženostjo, zaradi katere je prisiljena sprejemati zunanjo finančno pomoč. Le ta je seveda pogojena z določenimi obveznostmi, na primer privatizacijo ključnih gospodarskih sektorjev, potencialno prodajo državnega ozemlja in sprejemom nepriljubljenih javnih politik. Denarna pomoč je pogojena z varčevalnimi ukrepi, to pogojevanje pa je v konceptualnem konfliktu z neodvisnim in samostojnim političnim odločanjem, kar mediji olepšano pojmujejo kot omejeno finančno suverenost. Grki lahko protestirajo in menjujejo vlade, stanje odvisnosti se ne bo spremenilo. V njihovem imenu že odloča Evropa, njeni ukrepi pa neposredno vplivajo na suverenost države. Ker pa suverenost pomeni tudi zmožnost državljanov, da vladajo oziroma odločajo o svoji usodi, pomeni zmanjšana suverenost tudi omejeno demokracijo. Ker gre za Grčijo, kjer se je ideja demokracije rodila, je trenutno stanje precej ironično.

Grčija seveda ni osamljen primer. Na ravni Evropske unije smo priča sistemskim spremembam, kot na primer Evropskemu mehanizmu stabilnosti, ki krepi vlogo centra. Napoveduje se povečanje pristojnosti Evropske centralne banke, vedno pogosteje se govori tudi o prihodnosti Evropske unije v obliki Združenih držav Evrope. Po implementaciji Lizbonske pogodbe, decembra 2009, je Evropska unija dobila Visokega predstavnika za zunanjo politiko, skupno varnostno politiko, evropske institucije so pridobile nove pristojnosti. Zgovoren je že sam seznam področij, ki niso več v popolni pristojnosti nacionalnih držav.

Kaj to pomeni za Slovenijo? V primeru varčevalnih ukrepov to pomeni, da dejansko nimamo več avtonomije, na podlagi katere bi lahko samostojno odločali. Suverenost odteka navzgor, na primer k Evropski uniji in drugim nadnacionalnim organizacijam. Opazen pa je tudi stranski premik k nedržavnim akterjem, kar lahko zajamemo s procesoma privatizacije in liberalizacije. Ni samo Evropska unija tista, ki nas sili v politične spremembe, spomnimo se samo na banke in bonitetne agencije. Večina ključnih razmerij je namreč gospodarske narave, država pa se realno zadolžuje pri bankah, ki nastopajo kot privatni ekonomski subjekti. Zadolženost pomeni odvisnost in neposredno vpliva na suverenost države, v primeru prekomerno zadolženih držav na sprejem javnih politik, usmerjenih proti nacionalnim interesom ali socialni državi.

Za orientacijo: raziskava Švicarskega zveznega inštituta za tehnologijo je pokazala, da sestavlja jedro celotnega mednarodnega ekonomskega sistema zgolj 147 povezanih podjetij, ki nadzorujejo 40 odstotkov vsega svetovnega premoženja. Večinoma so to finančne ustanove. Jasno je, kje se skriva globalni center moči, vsekakor pa to ni na Gregorčičevi v Ljubljani.

Slovenija ponovno postaja provinca, zato je praktično vseeno, kdo je na oblasti, saj ideje, tudi varčevalne, niso plod intelekta domače kleptokracije. Ko gre za makroekonomske in dolgoročne strateške odločitve države, je volilna izbira iluzorna. Kapitalizem je ustvaril brezizhodno situacijo, v kateri je država vpeta v mednarodno okolje, znotraj katerega je paralizirana. Odločamo lahko samo še o tem, kdo bo zasedel premierski položaj, pa še to odločanje poteka samo na podlagi ideoloških vprašanj, ki so za našo kvaliteto življenja brezpredmetne. Ukvarjamo se z rotacijo političnih strank v politični areni, ki je za nas vedno manj relevantna. Razburjamo se zaradi preimenovanja ulic, hkrati pa se »ad hoc« spreminja celoten sistem državne organiziranosti. Ukvarjamo se z napačnimi akterji in z napačnimi temami.

Naše politične stranke so zaradi svoje delegatske vloge izgubile fokus in se ukvarjajo samo še z ostanki oplenjene države. Situacija je celo tako banalna, da morajo interes državljanov braniti sindikati in ne politične stranke, ki smo jih za to izvolili. Nacionalna politika je farsa, saj postaja samo glasovalni mehanizem v procesih klientelizma in potrjevanja evropske zakonodaje. Predsednik vlade pa ostaja samo še podoba samega sebe, nekje med Kraljem na Betajnovi in hlapcem Jernejem, ki ga vsake toliko po glavi potreplja Angela. Ni čudno, da verjamemo samo še v zadnji demokratični instrument, referendum, pa še tega se poskuša omejiti. Pod krinko varčevanja, pa tudi zaradi tako imenovanega zlatega pravila, ki bo med drugim onemogočilo referendumsko odločanje v primerih ukrepov, ki bi zamajali fiskalno ravnotežje. To pa so ravno ukrepi, ki vplivajo na ključne socialne pravice in javni servis države.

Ko govorimo o omejenem vplivu ljudstva na sprejemanje političnih odločitev, pa je ravno Evropska unija prostor, kjer je demokratičen deficit največji, čeprav je hkrati prostor sprejemanja ključnih odločitev. Evropski parlament, ki je edino neposredno izvoljeno telo Evropske unije, le potrjuje zakonodajo, nima pa niti pravice predlaganja zakonov. Skupaj s Svetom sprejema ali spreminja predloge Komisije.  Vzporedno se državni voditelji, na primer naveza Merkozy, mimo vseh institucij za zaprtimi vrati dogovarjajo o prihodnosti Evrope. Spomnimo se tudi tajnega sprejemanja dogovorov, kot je na primer ACTA. Pri vsem tem poskušamo na evropske javne politike vplivati preko osmih evropskih poslancev, kar predstavlja dober procent organa, ki je po svoji moči primerljiv z našim Državnim svetom, ki ga ukinjamo. Predstavljajmo si naše poslance med 15.000 lobisti.

Medtem ko se ukvarjamo z nepomembnimi vprašanji provincialne nacionalne politike, se v zaodrju evropskega političnega cirkusa kreira naša prihodnost. Ne samo, da izgubljamo učinkovite demokratične vzvode nadzora domače politične elite, tudi domači politiki nimajo praktično nobenega vpliva na evropsko dogajanje. Bolje, da se ne vprašamo, kakšen je na primer demokratičen vpliv slovenskih državljanov na odločitve evropske komisije. Je pa takšen sistem prikritega, posrednega in nevidnega vladanja precej priročen za tiste, ki dejansko vladajo. Ko ljudem ostanejo samo še granitne kocke, te namreč vedno letijo v napačne ustanove, medtem ko se prave skrivajo v nevidni mreži globalnega kapitalizma.

Kot rečeno, dolžniška kriza, ki smo ji priča, ni edina, niti najbolj usodna. Soočamo se namreč z mnogo bolj delikatno krizo demokracije.

Komentiral je Fiki.



Komentarji
komentiraj >>