Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
MONOLAKE: Ghosts (Imbalance Computer Music, 2012) (ponovitev 11.5. ob 1.30) (738 bralcev)
Četrtek, 3. 5. 2012
goran



Berlinski mojster Robert Henke se na svoji novi plošči ukvarja z aktualnimi trendi, plesnimi ritmi in prepoznavnim seciranjem zvoka, ki ga je v petnajstih letih povzdignil med najzanimivejše elektronske producente... * v celoti
Robert Henke, producent za znamko Monolake, rad poudarja, da s svojo glasbo ne želi ponavljati že neštetokrat preizkušenih strategij. Parafrazirano bi to pomenilo, da vselej išče nove ideje, in sodeč po vplivu, ki ga je pustil v sodobni elektronski glasbi zadnjih petnajstih let, to počne zelo uspešno. Tudi ob izidu Monolakovega osmega studijskega albuma 'Ghosts' Henkejevi inovativnosti ne moremo oporekati, toda hkrati se pojavi vtis, da smo v njegovi glasbi vse te domislice, resda v drugačni preobleki, že slišali v preteklosti. Čeprav je zvočne vire za novo ploščo uporabil prvič, ta ne pušča nobenega dvoma o tem, da je lahko prišla le iz Henkejevega studia. Gre torej za kontinuirano različico tega, kar je Berlinčan že počel v preteklosti, hkrati pa s svojo estetiko, tako skozi prizmo zvoka kot forme, ostaja drugačen od vsega, kar ta čas ponuja sodobna elektronska glasba.

Henke pravi, da je Monolake znamka, pod katero ustvarja glasbo, prijazno klubom oziroma klubskim plesiščem. Sredi devetdesetih, ko je skupaj z Gerhardom Behlesom Monolake postavil na noge, je to pomenilo glasbo, ki se je močno oprla na izročila čislanega berlinskega dubovskega techna. Z novim tisočletjem, potem ko se je Behles povsem posvetil razvoju priljubljenega programskega orodja Ableton, pa se je Monolakova estetika začela izmikati konvencionalni techno podobi v tistem najožjem pomenu. Henke se je vse bolj izogibal utesnjenosti techno ritmične repeticije, zvest pa je ostal prepoznavni temačni atmosferi in kirurškemu seciranju zvoka. Tega je nadgrajeval skupaj z razvijanjem vmesnikov za Ableton, to pa ga je postavilo v družbo tistih ustvarjalcev, ki se enako dobro znajdejo tako v vlogi inženirja kot glasbenika. Še več, Henke sodi v peščico tistih kreativcev, ki so najbolj spretno združili svetova zvočne umetnosti in popularne glasbe. Na eni strani je njegov izraz torej zaznamovalo raziskovanje novih tehnologij za ustvarjanje glasbe, na drugi pa njegov nesporen posluh za zanimive glasbene domislice.

Spogledovanje s futurizmom je Henkeja pripeljalo v krog elektronskih avantgardnežev, toda za razliko od nekaterih njegovih inovativnih somišljenikov sam nikoli ni sodil med radikalneže. Z eno nogo je vselej ostajal trdno na poti, ki so jo pred njim tlakovali mojstri plesnih elektronskih muzik, v njegovem primeru predvsem nemški elektronski pionirji v osemdesetih letih minulega stoletja. Na tej poti ostaja tudi s ploščo 'Ghosts', ki se od njegovih prejšnjih albumov razlikuje predvsem skozi nabor zvočnih virov. Menda je zvok tokrat ustvaril iz različnih predmetov iz svojega stanovanja, med drugim stekla, papirja, plastike in kamnov. Se pa sled za izvorom posameznih virov zvoka po njegovi tradicionalni studijski obdelavi povsem izgubi. Ostanejo le v prafaktorje izluščeni akustični zvočni nastavki, te pa Henke spretno sintetizira v zvočne skulpture, ki kljub mehanski obdelavi ohranijo neko naravno toplino. S tem pa subtilno prikrije še tisto vrzel med zvokom, nabranim iz okolja in umetno ustvarjenim zvokom.

Album 'Ghosts' svoj pravi potencial razkrije skozi celostno poslušanje. Skladbe si sledijo po logičnem scenariju in skupaj tvorijo zaokroženo, koherentno celoto, v kateri so posamezni deli skoraj povsem podrejeni širši poslušalski izkušnji. V uro dolgem se zato najdejo le tri ali štiri skladbe, ki suvereno obstojijo tudi ločeno od konceptualne celote, toda to ne pokvari celostnega vtisa. Čeprav se Henke tako skozi prizmo ritma kot strukture posameznih skladb opre na razmeroma enostavne premise, album ponuja dinamično poslušanje, v katerega se poslušalec lahko potopi bodisi v domačem fotelju ali na plesišču. Pojavi se celo vtis, da gre za Monolakov najbolj plesno orientiran album v zadnjih letih. Vzroke verjetno lahko poiščemo predvsem v smernicah, ki jih Henke pobere iz aktualnih klubskih muzik, pa čeprav jih po preverjeni metodi reinterpretira v sebi lasten, zvočno izbrušen izraz. 'Ghosts' resda ni Henkejev najbolj markanten dosežek, kljub temu pa gre za album, ki Monolake še vedno drži v stiku z najzanimivejšo sodobno elektronsko glasbo. Kako se obnese v živem, koncertnem kontekstu, pa lahko preverimo že jutri, ko Henke nastopi v Kinu Šiška.


* Goran Kompoš




Komentarji
komentiraj >>