Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
BURNT FRIEDMAN: Bokoboko (Nonplace/Matrix Music, 2012) (756 bralcev)
Sobota, 5. 5. 2012
Pina Gabrijan



Poslušamo novo izdajo nemškega legendarnega ustvarjalca Burnta Friedmana, ki jo je izdal pri svoji založbi Nonplace... * v celoti
Burnt Friedman je ime, ki je na elektronski eksperimentalni glasbeni sceni prisotno od polovice devetdesetih prejšnjega stoletja. Najti ga je mogoče v raznih kooperacijah, dve izmed bolj znanih sta Burnt Friedman & The Nu Dub Players in dvojec Flanger, ki ga tvori skupaj s še enim nemškim čislanim elektronskim ustvarjalcem z imenom Uwe Schmidt. Najbolj znano pa je zagotovo sodelovanje z Jakijem Liebezeitom, se pravi z bobnarjem oziroma tolkalcem legendarne nemške zasedbe Can, katere ustvarjanje, izvirajoče iz svobodnjaškega jazza, velja tako rekoč za pionirsko na področju kraut rocka in psihadelije. Dvojec Burnt Friedman in Jaki Liebezeit je bilo v preteklih letih že mogoče preveriti v živo tudi na naših tleh, četrta izdaja njune serialke 'Secret Rhythms' pa je izšla v lanskem letu pri Friedmanovi založbi Nonplace, delujoči od preloma tisočletja. Prav tako pod njenim okriljem je Friedman izdal letošnjo samostojno ploščo 'Bokoboko'.

Naslov dotičnega izdelka izvira iz japonskega jezika in ga je v grobem mogoče prevesti kot 'votlo zveneč' ali 'neenak'. In če so se siceršnje Friedmanove pretekle samostojne izdaje precej razlikovale od sodelovanja z Liebezeitom, se z aktualnim albumom približa prav rezultatom njunega skupnega ustvarjanja. Gre torej za premik od pretežno elektronskega k bolj organskemu pristopu in izrazju ter za velik poudarek na ritmiki. Morda je eden od razlogov za ta korak soočenje z mejami »psevdonaravnega« zvoka, kot to Friedman nekje sam poimenuje. Na tejle plošči so se mu pri nekaterih komadih pridružili še trije člani prej omenjene zasedbe The Nu Dub Players. Za ozaljševanje s terenskimi posnetki je poskrbel Avstralec David Franzke, v dveh komadih pa zasledimo še Japonca Takeshija Nishimota na indijskem glasbilu sarod. Sam Friedman pa je poleg samplerja poprijel za kar celo kopico bolj ali manj konvencionalnih inštrumentov - za vse od iz antike izvirajočega monokorda do raznih predelanih tolkal in klaviatur ter kitare.

Kljub precej spontano delujoči tribalistični noti celotnega albuma, temelječi na naboru naravnega zvokovja in repetitivnosti, vendarle vejeta iz njega pregovorna nemška analitičnost in preciznost. Vendar pa četudi pričujočemu izdelku ne gre očitati nikakršne pomanjkljivosti, mu hkrati ne gre pripisovati kakšnih hujših presežkov - ne znotraj Friedmanovega opusa, še manj pa kake prelomne vloge v širšem polju elektronskih oziroma elektroakustičnih muzik. In četudi je plošča mišljena kot ekspresija, ki ni vezana na kakršen koli teritorij, obdobje ali žanr, vsekakor precej dehti po sodobnih, a na tradicijo vezanih vzhodnjaških sferah. Omamno mantrično.

* Pina Gabrijan




Komentarji
komentiraj >>