Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Kdo je Janez Janša? (983 bralcev)
Ponedeljek, 23. 4. 2012
jassy



Danes sem jaz, jutri drugi Janša, pojutrišnjem si lahko na vrsti ti. Cenzura, pritisk, ustrahovanje, manipulacija množic skozi množična občila so odraz stanja države, v kateri živimo. Fašizem na pohodu. Primer Janše je le slikovit primer delovanja oblasti. Stanja v naši državi. Stanja, ki ga je treba spremeniti.
Ob pregledu podatkov, dostopnih na Statističnem uradu Republike Slovenije, ugotovimo, da nekdanji in sedanji predsednik Janez Janša ni edini, ki mu priteče dotično ime. Danes namreč v Sloveniji živi več kot ducat Janezov Janš. Osrednje mesto priteče politični figuri Janezu Janši, za katerega pa se izkaže, da njegovo javno ime ni istovetno s formalnopravnim imenom. Politik Janez Janša namreč ni Janez, temveč Ivan. Kako je formalnopravno mogoče, da v politični sferi ne nastopa s svojim pravim imenom, verjetno še dolgo ne bomo izvedeli. Vsekakor pa omenjeni fakt dokazuje, da pri nas obstaja dvojno merilo zakonskih določil. Poleg tega se odpre resno vprašanje, zakaj je potemtakem preimenovanje treh umetnikov v Janeza Janša povzročilo toliko prahu!

Odgovor leži na dlani. Prav zato, ker je omenjena gesta razprla možnost za odkrivanje takšnih in drugačnih anomalij pri dotičnem Janezu Janši. Še bolj pa zato, ker dotično ime prevzamejo prav tako javne osebnosti. Slednje razkrije, da lahko proces multiplikacije imena kot označevalca vodi v izgubo referenta. Eksplicitno izgubo referenta razkriva medijska krajina. Namreč vsaka medijska novica, sporočilo od prevzema imena Janez Janša treh slovenskih umetnikov začne delovati dvoumno; zastavlja vprašanje, na koga natančno se nanaša.

Projekt preimenovanja je zasnovan vsaj do določene mere neintencionalno. Vsaj tako se zdi. Namreč akt preimenovanja umetniki utemeljujejo kot osebno, intimno odločitev, ki je ni treba pojasnjevati. Razvoj projekta je tako položen v naročje medijev samih oziroma, povedano drugače, stavi na reakcionarnost okolja, v katerega se postavlja.

Nekontrolirane reakcije in realne konsekvence preimenovanja treh slovenskih umetnikov se v svoji najbolj grozljivi podobi pokažejo po ponovnem prevzemu oblasti predsednika Slovenske demokratske stranke Janeza Janše.

Prvi kamenček spotike razbiramo v nastopu Mateja Lahovnika na Zboru za republiko. V svojem govoru umetnikom očita, da so v borih dveh oziroma treh letih s svojimi projekti zaslužili več kot predsednik vlade. Pri tem je treba poudariti manipulacijsko gesto omenjene izjave, v kateri Lahovnik brezsramno enači subvencije zavodov s subvencijo ustvarjalcev/posameznikov.

Temu sledi buren odziv javnosti in podžiga naslednjo v ciklu škandaloziranih novic v javnih občilih. Govorimo seveda o označitvi dokumentarno–igranega filma Jaz sem Janez Janša s pornografskim.

Preden se posvetimo filmu, bomo naredili korak nazaj in projekt umetnikov Janezov Janš reflektirali skozi prizmo vprašanj, ki so jih odprli in raziskali, nadalje pa se vprašali, kaj pomeni tovrstna reakcionarnost političnega ustroja.

Kot že nakazano, je preimenovanje poželo plaz reakcij in predvsem vprašanj tudi s strani strokovne javnosti o možnih načinih branja omenjene geste preimenovanja treh slovenskih umetnikov. Večplastna narava projekta in kompleksna izgradnja sta se razkrivali postopoma. Na eni strani v umetniških projektih dotičnih umetnikov, na drugi pa, kot pokazano, v relaciji na družbeno-politično dogajanja.

V vseh primerih gre za kritično, premišljeno in poglobljeno prevpraševanje tako lastnega dela kot tudi širše družbene stvarnosti.

Poleg raziskovanja in prevpraševanja pomena imena, njegove simbolne funkcije, identitete in formalnopravnih določil preimenovanja projekt prevprašuje vlogo in funkcijo umetnosti danes, odnos do umetniškega sistema pa tudi možnost njenega prehajanja in delovanja v drugih družbenih sferah.

S tem projektu uspe preseči osrednji očitek, ki priteče sodobni umetnosti. To je njena nemožnost dejanskega vstopa v realno politično polje. Sodobna umetnost je pretežno konsenzualna, meni Rancičre. Umetnost namreč naredi neslišane glasove slišne na način, kot je za režim recepcije v določeni skupnosti dogovorjen in pričakovan. Oziroma pri večini umetniških kreacij se politična narava umetnosti zaključi s prepričevanjem prepričanih.

Politično umetnost je v primeru projekta Janez Janša, Janez Janša in Janez Janša možno prebirati v samem odkrivanju možnosti oziroma potencialnosti projekta. Ne glede na posledice. Ne glede na umanjkanje nadzora.

Vstop v politično areno pomeni vstop v politični prostor boja. Boja za prevlado jezika, diskurza. Označevanja. Opredeljevanja. Boj, v katerem so avtorji projekta potisnjeni ob rob. Postavljeni so v pozicijo žrtve, politične in medijske manipulacije.

Politični veljak, oblastnik na prestolu, lahko končno svoj gnev, ki ga je dolga leta nosil s seboj in ga prvič izpovedal pred letom dni, zlije v maščevanje. V radijskem intervjuju je na vprašanje novinarke, ali pozna intermedijskega umetnika, performerja in publicista ter vizualnega umetnika z istim imenom, Janša, odgovoril, da ne ve, kakšni umetniki so, saj si doslej ni ogledal še nobene njihove stvaritve. Hkrati pa je dodal, citiram: »Mislim pa, da če je kdo dober umetnik, zato da ga ljudje opazijo, ne potrebuje spremembe imena v ime neke znane osebnosti.« In nadaljuje: »S temi imeni se srečujem v zadnjem času predvsem preko tega, da dobivam razne pozive, ko se poštarji zmotijo in meni nosijo razne pozive ali pa položnice za sodišča in za prekrške, ki jih ti tipi delajo. Nazadnje sem dobil celo neko vabilo na sodišče nekega pariškega distrikta, kjer eden od teh ljudi menda ni plačal neke najemnine za 15.000 evrov, in se je bilo treba kar pogovarjati s pošto, da smo se zmenili, da to nisem jaz.«

Leto dni kasneje spremljamo obračun, ki se dogaja na dveh ravneh. Najprej kot razpihovanje ognja s pomočjo medijskega aparata, nato kot finančno in pravno preučevanje zavodov, v katerih ustvarjalci delujejo. Naslednji korak je lahko le še ukinitev financiranja ali poskus likvidacije.

Naslov predstave "Kdo je naslednji?" režiserja in publicista Janeza Janše prebiramo kot prerokbo. Danes sem jaz, jutri drugi Janša, pojutrišnjem si lahko na vrsti ti. Cenzura, pritisk, ustrahovanje, manipulacija množic skozi množična občila so odraz stanja države, v kateri živimo. Fašizem na pohodu. Primer Janše je le slikovit primer delovanja oblasti. Stanja v naši državi. Stanja, ki ga je treba spremeniti.

Konzervativni pogledi, poteptane človekove pravice, ustrahovanje in manipulacija javnosti so le nekatere izmed značilnosti naše trenutne vlade. Umetniki Janezi Janše pa grešni kozli, ki usmerjajo pozornost stran od dejanskih problemov. Pod žaromet medijske krajine se niso vpisali zaradi dejanske spotakljive vsebine, ki jo proizvajajo. Ne zaradi napada na desnico. Še manj zaradi osebnega obračunavanja ali žaljivega odnosa do predsednika vlade. Na udaru so, ker so z gesto preimenovanja posegli v simbolni in tudi v družbeno-politični prostor. Kdo bo torej naslednji?

Sprašuje se Jasmina Z.


Komentarji
komentiraj >>