Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
C JOYNES: Congo (Bo'Weavil, 2012) (698 bralcev)
Nedelja, 6. 5. 2012
Andrej Hočevar



V oddaji bomo poslušali angleškega kitarista, ki se postavlja v vrsto akustičnih ubiralcev, kot so James Blackshaw, Jack Rose ali Yair Yona. Prefinjen instrumentalni folk, ki domuje na več koncih sveta hkrati.

Britanski akustični kitarist C Joynes, ki danes svojo glasbo razume kot nekakšno britansko ustreznico tako imenovanega "ameriškega primitivizma", se je kot najstnik zanimal za kar najširši diapazon različnih godb, od bluesa do punka. Kot pravi, je bilo njegovo dojemanje glasbe obarvano z občutkom nekakšne vsesplošne povezanosti, saj je v glasbenih trgovinah menda najraje brskal po zabojih poceni cedejev, kjer je kvaliteta glasbe pogosto odvisna od posameznikove dojemljivosti za nekakšno ezoterično dojemljivost. Takšni začetki pravzaprav niti ne presenečajo, saj so do takšne ezoterične kvalitete v svoji glasbi dospeli tudi Joynesovi glasbeni predhodniki, denimo John Fahey, Jack Rose, Richard Bishop, Yair Yona in pa še posebej James Blackshaw, ki smo ga lani v Ljubljani tako pogrešali pred The Swans. Notranja povezljivost vseh godb je pri Joynesu končno privedla do enega izmed njegovih osnovnih načel, da so namreč vse godbe enakovredne, tako domače kot tudi tuje zveneče; vse je treba obravnavati z enakim zanimanjem in v enaki meri. Trditev vsekakor velja za Joynesov zadnji album, ki je lani izšel pri založbi Bo' Weavil. Naslovljen je Congo in ga bomo danes poslušali v oddaji Razširjamo obzorja na Radiu Študent.

Za uvod poslušajmo skladbe "Linden Tree", "Crows on the Sandpile No. 1" in "Joseph in the Sea of Corn".

Na Faheyevi sledi se je Joynes začel navduševati nad ameriškim folkovskim izročilom, zaradi česar je kmalu začel sam raziskovati še otoško ljudsko zakladnico. K temu je dodajal obskurne posnetke, na katere je naletel med svojimi popotovanji in postanki povsod po svetu; Joynes je namreč živel med drugim v Pakistanu, Singapurju in nekaterih afriških državah. Pri tem Joynes poudarja, da je prevladujoči stil ubiranja s prsti izdelan po ameriškem principu, ki ga sam sicer ne želi zanikati, vendar pa, kot Anglež, znotraj njega išče predvsem načine, kako ga obrniti navzven, nadgraditi in prerasti. Po njegovih besedah je ta način igranja bolj zanimivo uporabiti denimo za raziskovanje afriške glasbe. Zato Joynes svoje kompozicije zgradi iz popačenih melodičnih drobcev ljudskih viž, položenih na drugačno, tujo matrico, ali pa, obratno, denimo vzhodnjaške matrice položi čez jasne in domačne folkovske melodije.

Za založbo Bo' Weavil je C Joynes pripravil tudi niz vinilnih singlic s pomočjo različnih glasbenikov, med katerimi so tudi avantgardni harfist Rhodri Davies (sodeloval je z Zornom in Baileyem), Lee Ranaldo (iz Sonic Youth) ali Harappian Night Recordings. Te izdaje najbolje prikazujejo Joynesovo glasbeno eklektičnost, ki jo bomo danes v nekoliko manjši meri slišali tudi na albumu Congo, sicer pa v tovrstni glasbi niti ni tako redka. Z glasbeniki, ki danes raziskujejo izrazne možnosti akustične kitare, hitro prepotujemo širjave vse od indijskih rag do otoške folkovske pastorale.

Poslušajmo skladbi "And the Moon Was Full and Round" in "Stout Mr. Jemmy Hurst".

 

Nekaj od omenjenih posebnosti v pristopu h glasbi povzame tudi Joynesov album Congo. Joynes ga je menda posnel z mnogimi glasbili, ki so v njegovih ušesih zaživeli novo življenje. Za razliko od Joynesovih prejšnjih posnetkov je na tem albumu prisotnih tudi nekaj drugih glasbenikov, ki Joynesu pomagajo z raznoraznimi glasbili, od harmonija do laoške lutnje phin ali tajskega pihala khean, ki ima jezičke kot ustna harmonika in cevčice kot panova piščal. Kot pravi Joynes, je najbolj primitivne izmed slišanih glasbil naredil celo sam iz odpadnega materiala.

Naslov Congo se sicer res nanaša na afriško državo, vendar je Joynes ni obiskal, temveč iz nje dobil zgolj nekakšen kipec, upodobljen tudi na ovitku. Njegova naključna prisotnost v Veliki Britaniji je med snemanjem poudarjala občutek totemske povezanosti in trka različnih kultur, ki je na albumu lepo slišen. Joynesove skladbe kljub osredotočenemu izrazu delujejo namreč nadvse odprto. Osrednje mesto zavzemajo postopno razvijajoče se melodije, ki so jim dodani vedno novi nizi bolj ali manj improviziranih odvodov. Nekatere skladbe se iz počasnega in meditativnega uvoda hitro razvijejo v hipnotičen drnec, ki združuje elemente kromatične improvizacije in dromljanja. Iz takšnih skladb lahko C Joynes preide v navidezno milozvočje, ki pa se pri svojem izhodišču spet ne zadržuje predolgo. Izvorno melodiko, ki aludira na ameriško izročilo, raje zgolj nakaže, toliko, da se njena zvočnost zasidra v spomin, nato pa jo razdela z bližnjevzhodnimi disonancami.

Poslušajmo skladbe "Pollard the Limes", "Georgie" in "Green Orange".

Med v glavnem dokaj zaokroženimi skladbami se na albumu Congo znajde tudi kakšna bolj minimalistična sugestivnost, ki se odpira nekoliko drugačni zvočnosti. Skladba Ghosts of the Field, na primer, zveni kot nekakšen hibrid med minimalistično improvizacijo in vsebinsko napetostjo kakšnega Rya Cooderja. Pretežno rustikalno vzdušje z zaprašenimi melodijami se tako razvije v bogatenje zvočnosti, ki že tako ali tako z vsakim tonom priča o svojih navezavah na tradicijo oziroma mnoge tradicije. Zato gre pri C-ju Joynesu nedvomno za enega izmed glasbenikov, ki jim bomo ljubitelji tovrstnih godb z veseljem sledili, saj njegov album Congo izjemno spretno krmari med različnimi izraznimi možnostmi akustične kitare, dopolnjene z domiselnimi nadgradnjami v vse smeri. Mešanje aluzij in zvočnih drobcev se tako dejansko pokaže v kozmični mešanici, v kateri so vsi elementi enakovredni in prisotni hkrati.

Za konec poslušajmo še skladbe "Ghosts of the Field", "Good Luck Burgess" in "Running Board (Thanet to Dogon)".

V oddaji Razširjamo obzorja na Radiu Študent smo poslušali album Congo, angleškega kitarista C-ja Joynesa.

Oddajo je pripravil

Andrej Hočevar

 



Komentarji
komentiraj >>