Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
VANILLA RIOT: Bombs and Echoes (samozaložba, 2012) (628 bralcev)
Nedelja, 6. 5. 2012
aleš



Odkar smo na tej frekvenci pred tremi leti predstavljali trojico Boštjan Simon, Onno Govaert, Stephan Meidell, je zasedba Vanilla Riot krenila po poti določnejše definicije svojega performansa. Trojici se je pridružil skrbnik za živo sliko, Roel Van Doorn, in ideja zasedbe je predvsem na živih nastopih dobila podobo dodelane avdiovizualne izkušnje. A vseeno plošča Bombs and Echoes povsem deluje kot plošča tudi brez sinestetičnih učinkov izkušnje podobe ob zvoku... * v celoti


Odkar smo na tej frekvenci pred tremi leti predstavljali trojico Boštjan Simon, Onno Govaert, Stephan Meidell, je zasedba Vanilla Riot krenila po poti določnejše definicije svojega performansa. Trojici se je pridružil skrbnik za živo sliko, Roel Van Doorn, in ideja zasedbe je predvsem na živih nastopih dobila podobo dodelane avdiovizualne izkušnje. Po tem podatku bi lahko sklepali, da se je zasedba usmerila v sound art, ki zvočno abstrakcijo dopolnjuje s podobo ali kako drugače nedefiniranost svojega početja ovija v umetniško ezoteriko. Res je, da na še neizdani plošči Bombs and Echoes Vanilla Riot nekoliko zabrišejo mejo med akustičnim in elektronskim. A to še ne pomeni, da zvok ni podvržen svojevrstnemu oblikovanju in s tem tudi komponiranju, naj se to odvija kot dramaturški lok posameznega komada, ali kot improvizacija, za katero je meja med akustičnimi in elektronskimi instrumenti manj pomembna. Z drugimi besedami, plošča Bombs and Echoes povsem deluje kot plošča tudi brez sinestetičnih učinkov izkušnje podobe ob zvoku.

Problem tega uvoda je kvečjemu v tem, da je zvok bolj ali manj edina informacija, na katero se njegov pisec lahko zanaša. Ali je nastala v sodelovanju z norveškim performerjem in članom eksperimentalnega noise dvojca Jazkamer, Johnom Hegreom, ali ne, lahko tu le ugibamo. Bo pa verjetno držalo, da se Vanilla Riot tu bolj kot galerijski zvočni ezoteriki bližajo početjem razgibane severnjaške scene, ki razglašanja mej med glasbo in zvočno umetnostjo ter glasbo in noiseom nikoli ni jemala pretirano resno. Ob referenčnem primeru Supersilent naj dodamo le, da pretiranih tendenc po prepoznavnejših dramaturških konceptih igranja ali celo osladnejših melodičnih pomiritvah pri Vanilla Riot najverjetneje ne bomo nikoli našli. Prepoznavanje basa, bobnov in klarineta kot akustičnega dela tria je tako na pri posluh, razen v redkejših prekinitvah, skoraj nemogoče in zvočni vir tako na pretežnem delu plošče ostaja deloma zabrisan.

To pa še ne pomeni, da se šest komadov na Bombs and Echoes posluša kot povsem monolitne in nepresojne zvočne enote. Očitneje se temu izmika njegova druga polovica, v kateri večji pomen dobi predvsem interveniranje bobnarja Onna Govaerta, po pozornejšem ali nekajkratnem poslušanju pa tudi začetna kosa, ki na prvi posluh bolj ustrezata opisu oblikovanja pretežno nerazbitih in enovitih zočnih struktur. Pa naj te izkoriščajo bližino podaljšanega pihalskega zvena ob elektronskem šumu, ali manj diferencirane hrupne napade, ki gradijo le še na barvi zvoka. Vanilla Riot so tako na šestih posnetkih uspeli ohraniti tako organskost živega benda, kot dinamiko koncertne igre. Do te mere, da na koncu sam posnetek, ki ga lahko zastonj poslušate tudi na Soundcloud strani zasedbe, zazveni bolj kot dokument neke koncertne izkušnje, četudi na ravni plošče zvočna izkušnja ne potrebuje dopolnila drugega medija.


* Aleš Rojc




Komentarji
komentiraj >>